Že sam naslov Vaje za tesnobo je za gledališko igro pravzaprav dokaj nenavaden. Razlagamo si ga lahko na zelo različne, celo nasprotujoče si načine.  

Vaje, še posebej v gledališču, običajno razumemo kot tisto, kar se dogaja v procesu priprave. Ko pa je ta proces zaključen, se vaje končajo in njihov rezultat je predstava. Tu pa imamo opravka s predstavo, ki nosi naslov Vaje. Na eni ravni torej besedilo odpira ontološko vprašanje odnosa med vajami in predstavo, se pravi, da učinkuje metagledališko in se kot tako ukvarja z estetsko platjo gledališča. 

Na drugi ravni ni jasno, ali naj pod tem izrazom razumemo vaje za preprečevanje tesnobe (tako kot rečemo tableta za glavobol), nekako v smislu klasičnega aristotelovskega pojmovanja katarze, ko z doživljanjem čustev sočutja, strahu in (zlasti) tesnobe ob ogledu predstave dosežemo očiščenje teh čustev? Ali je mišljeno vadenje tesnobe, se pravi, nekakšno urjenje v tesnobi, privajanje nanjo, da ne bomo več tako občutljivi zanjo? Ali pa gre nemara celo za vaje, katerih namen je povečati občutek tesnobnosti,  ki nas že tako ali tako vse bolj preveva, do točke, ko ta postane nevzdržna in nas prisili, da nekaj ukrenemo? Je torej cilj razbremeniti gledalca in mu omogočiti, da se za hip spočije od tesnobe, ga otopiti, da bo postal neobčutljiv in brezbrižen do nje, ali pa ga, ravno nasprotno, podžgati, spodbuditi k akciji, uporu? Ob tem se kar samo zastavi  vprašanje političnosti gledališča.  

Poleg tega se zaradi brezkompromisne aktualnosti in brutalne neposrednosti besedila, ki je pisano naravnost iz časa, v katerem živimo, zgodba nekako preliva preko roba fikcije in že po malem pljuska v resničnost, v dejansko življenje. Ob tem se seveda zastavlja vprašanje vdora realnega v gledališče.  

Besedilo Vinka Möderndorferja torej učinkuje na vseh teh ravneh. Ukvarja se z estetiko in gledališkostjo, s političnostjo položaja, v katerem smo se znašli, in s samim odnosom med fikcijo in realnostjo. Kot tako ponuja obilo uprizoritvenih možnosti, ki lahko preko poigravanja z različnimi ravnmi vsebine in pomena razprejo širok razpon raznolikih odrskih situacij, ki naslavljajo vse od temeljnih in večnih vprašanj odnosa umetnosti in resničnosti, pa do povsem konkretnih socialno-političnih problemov današnjega časa in usode posameznika v njem. Koncept uprizoritve izhaja iz temeljne situacije gledališke vaje in raziskuje, kam vse lahko seže z različnimi pristopi in načini, ter kako vso to polifonijo raznovrstnih možnosti uglasiti v nekakšno simfonijo današnjega dne. 



(Iz gledališkega lista uprizoritve)