Jaka Andrej Vojevec, 10. 2. 2011

Stopim korak naprej - Problem uprizarjanja postdramskih besedil

SNG Nova Gorica, Carole Fréchette: SOBICA NA VRHU STOPNIŠČA, režija Jaka Andrej Vojevec, premiera 10. februarja 2011.

Foto atelje Pavšič Zavadlav

V svojem razmišljanju ob uprizarjanju drame Sobica na vrhu stopnišča se opiram na razpravo Blaža Lukana z naslovom Manifest za novo dramo (V: Peter Rezman Ljubljana – Gospa Sveta. Kulturno društvo Integrali, Ljubljana, 2010) . V njej Lukan sicer obravnava mlado slovensko dramatiko prvega desetletja enaindvajsetega stoletja, konkretneje zadnjo dramo Petra Rezmana Gospa Sveta (Rezman 2010), h kateri je njegov manifest izšel kot spremna beseda, vendar pa lahko njegovo analizo apliciramo tudi na določene elemente naše drame, ki se po času nastanka in nekaterih besedilnih postopkih lepo prilega Lukanovim dognanjem.

Kot glavno značilnost najnovejših dramskih besedil Lukan izpostavlja spremenjeno razmerje med branjem in uprizarjanjem takih tekstov. Pri klasični, tradicionalni drami je uprizorljivost tako rekoč samoumevna. Tradicionalna drama je pisana kot uprizoritvena predloga, obstaja, da bi bila uprizorjena. Predpogoj za to pa je njena dramatičnost, napetost, konflikt. V postdramskem času se ta odnos spremeni. Nova drama razmerja med tekstom in uprizoritvijo ne jemlje več kot samoumevnega, temveč ga, nasprotno, problematizira, tematizira, in sicer že v samem besedilu, literarni tvorbi. Pri tem uporablja različne strategije, rezultat pa je »multifunkcionalen organizem, ki je sposoben prilagajanja in življenja (parazitiranja) v različnih pogojih. Nova drama se podreja različnim strategijam preživetja, ki jih tudi vpisuje v lastni dramski svet. Nova drama ni več kontinuirano in kavzalno zaporedje dogodkov in situacij, temveč mreža, spletena iz različnih … vpisov oziroma kodov« (Lukan 2010, 81).

V svoje besedilo vpisuje različne nastavke uprizoritvenih postopkov. Z drugimi besedami, nova drama performativni element vpisuje že v samo svojo tekstualnost, kar je »treba razumeti kot izpis iz polja uprizoritve, saj se uprizarja sama, na ta način – in samo na ta način – pa jo je mogoče vzeti kot suvereno literarno, in več: kot eksistencialno institucijo« (Lukan 2010, prav tam). Z malce cinizma bi lahko rekli, da je postdramska dramatika odgovor postdramskemu gledališču, ki si je v drugi polovici dvajsetega stoletja po več stoletjih »prevlade avtorja« izborilo lastno svobodo in avtonomijo ravno s tem, da jo je odreklo dramskemu besedilu. Postdramsko gledališče tekst (če sploh) uporablja res zgolj kot surovino, material, ki ga lahko preoblikuje po mili volji, ne glede na avtorjevo intenco, sporočilo, želje itd. Nova dramatika pa je maščevanje »užaljenega avtorja«, ki poskuša pretentati in prehiteti gledališče tako, da vse možne in nemožne uprizoritvene strategije vpiše že v samo besedilo in mu s tem povrne izgubljeno avtonomnost.


Foto atelje Pavšič Zavadlav

Sobica na vrhu stopnišča sicer še zdaleč ni najekstremnejši primer postdramske dramaturgije. Daleč od tega, pravzaprav gre, vsebinsko gledano, za dokaj tradicionalno dramsko zgradbo, ki vzpostavlja svojo, sicer fiktivno, vendar kavzalno in kontinuirano realnost, ki ji lahko z Ingardnom opredelimo kot kvazirealnost. V tej kvazirealnosti spremljamo sklenjeno zgodbo, v kateri nastopajo klasični kvazirealni dramski liki, s svojimi kvazirealnimi motivacijami, odnosi, konflikti, ki sprožajo dramatično napetost in poganjajo dogajanje. Na formalni ravni pa besedilo uporablja določene postdramske postopke, ki vse skupaj malo zapletejo. Kot primer naj navedem samo najbolj očitnega od teh postopkov. Gre za določeno »epsko« kvaliteto, ki jo ponekod prevzemajo dialogi in monologi dramskih oseb. Osebe svojih besed ne uporabljajo zgolj kot sredstva za pogovarjanje, za dramski dialog v tradicionalnem smislu, temveč tudi za epske opise svojih dejanj, občutkov, stanj, misli, torej za vse, kar v epski, pripovedni literaturi opisuje t. i. vsevedni pripovedovalec, v klasični dramatiki pa je izločeno iz besedila dramskih likov in potisnjeno v t. i. stranski tekst ali didaskalije. Kot primer naj navedem kar otvoritveno repliko glavne junakinje Grâce: »Nekje, v neki ogromni hiši, je skrivno stopnišče. Na vrhu stopnišča je ozek hodnik. Na koncu ozkega hodnika so zaprta vrata. Pred zaprtimi vrati stoji mlada ženska, Grâce, ki gleda, kot bi bila hipnotizirana.«

Že iz prve replike je razvidno, da dramske osebe ponekod izstopijo iz kvazirealnega dialoga in se postavijo na pozicijo pripovedovalca, ki opisuje dogodke, dejanja, ki naj bi se zgodila tukaj in zdaj, včasih celo v tretji osebi, kot povsem zunanji opazovalec. Ta formalni postopek, ki najverjetneje izhaja iz dejstva, da je Sobica pravzaprav parafraza znane pravljice o Sinjebradcu Charlesa Perraulta, v dramatičnost vnaša element pripovednosti, epskosti, pravljičarstva; hote ali nehote pa učinkuje tudi kot postdramsko sredstvo razbijanja konsistentnega kvazirealnega okvirja zgodbe in kot potujitev, ki opozarja na njeno fiktivnost, pravljičnost. Se pravi, izpostavlja dejstvo, da ne gledamo resničnih dogodkov, temveč fikcijo, izmišljijo. Hkrati pa v samo dramsko besedilo že vpisuje nastavke za uprizoritveno podobo.


Foto atelje Pavšič Zavadlav


Ob prenosu na oder se seveda izpostavi vprašanje, kako uprizoriti besedilo, ki že samo opisuje lastno uprizoritev. Na primer, če igralko v vlogi Grâce z odra slišimo reči: »Stopim korak naprej«, se zastavlja vprašanje, ali jo moramo tudi videti, kako stopi korak naprej. In odgovor je najverjetneje ne, saj bi s tem padli v šolsko past t.i. ilustriranja besedila ali podvajanja informacij.

Če na tej točki poskušam strniti svoja razmišljanja, se mi problem uprizarjanja Sobice kaže ravno v razpetosti med tradicionalno vsebino in postdramsko formo. Zaradi klasične, sklenjene, narativne zgodbe zahteva do neke mere zvesto, tradicionalno uprizoritev, ki bo gledalcu omogočila, da sledi zapletanju in razpletanju vsebine. Po drugi strani pa zaradi postdramskih oblikovnih postopkov onemogoča povsem tradicionalen tip uprizarjanja, t.i. četrto steno, ki na odru zgradi sicer fiktivno, a vendarle konsistentno realnost, kvazirealnost, ki jo lahko podoživimo kot prikaz naše, vsakdanje, življenjske resničnosti. In ravno v tem razcepu, v tej razpoki med enim in drugim iščem pravo pot za uprizoritev te drame.

Povezave

SNG Nova Gorica, Jaka Andrej Vojevec

Povezani dogodki

Jaka Andrej Vojevec, 16. 11. 2012
Vaje za tesnobo
Jaka Andrej Vojevec, Simona Hamer, Klemen Janežič, 26. 4. 2013
Dragi gledalec
Jaka Andrej Vojevec, 10. 1. 2013
Metateatralno in metarealno