Dragi gledalec,
pravzaprav si v svojih očeh zdaj bralec, ampak – kaj ni tudi branje teh vrstic del predstave, ki jo boš ali si jo gledal?
Torej, dragi gledalec!
Dobrodošel v enem izmed najbolj intimnih prizorov hiperinteraktivne predstave Robinson, v prizoru, kjer obstajata samo ti in tekst, ki ga pravkar bereš.
Zato odmisli vse zunanje dejavnike, ki ti ta hip preprečujejo popolno uživanje v tvoji solo predstavi, odmisli dejstvo, da bi si svojo predstavo želel doživeti v kakšnem drugem okolju – mogoče na kakšnem res velikem odru –, odmisli to, da ti tekst ne gre najlažje z jezika – jah, s slovenskimi  avtorji pregovorno pač mora biti križ –, odmisli,
odmisli,
vse odmisli
in se osredotoči samo nase,
na  odnos igralec– gledalec.
Ti sam si gledalec in igralec.
Igralec – gledalec.
Ti sam si tisti, ki sebe gleda pri igranju tega prizora.
In čeprav se ti zdi, da imaš aktivirane samo oči, ki se pasejo po črkah,
in možgane, ki povezujejo v smisel to, kar zaznajo oči,
se motiš.
Hudo se motiš!
Poglej se.
Ali stojiš?
Imaš eno nogo v kolenu pokrčeno in drugo iztegnjeno?
Si se pravkar prestopil?
Si pravkar pogledal tja dol, proti svojim nogam in zdaj razmišljaš o tem, ali bi ti – kot lik, ki nastopa v tem intimnem prizoru – res imel takšno obutev?
Si, seveda si se prestopil, seveda si pogledal proti svojim nogam in seveda si opazil svojo obutev. Če pa nisi, pa poskusi še enkrat in se tokrat res transformiraj v svoj lik. Vaja dela mojstra!
Kako držiš tekst, ki ga pravkar bereš?
Ali med branjem pogleduješ naokrog in preverjaš, kako se drugi vživljajo v svoje intimne predstave?
Mogoče zraven kadiš cigareto in vmes pogledaš na uro?
Ali pa te vrstice bereš doma, daleč stran od vseh, ki bi te lahko zmotili, in boš zdaj – iz čiste zafrkancije– tole prebral na glas:
B-e-r-e-m - n-a - g-l-a-s.
Bravo!
Zaploskaj si, zakaj pa ne?
Vemo, aplavz je že preveč; tega, dragi – aktivni gledalec – ne boš storil.
Tudi ti, ki to bereš, čakajoč na ostale prizore te predstave, si zaploskaj.
Prizor Gledališki list se je namreč končal.
Aplavz?
Ne?
Ti pa zato ploskamo mi.
Bravo!

Klemen: Naslednji prizor?