Vaclav Nižinski v Slovenskem mladinskem gledališču

Vaclav Nižinski se je kot otrok staršev poljskega rodu, Tomasza Niżyńskega in Eleonore Bereda, rodil okoli leta 1890. Že oba starša sta bila baletnika, potujoča plesalca, ki sta nastopala predvsem v mestnih opernih hišah, v poletnih gledališčih in cirkusih po ruskem imperiju in na Poljskem. Ko je bilo Vaclavu osem let, je oče zaradi nove zveze z eno izmed soplesalk zapustil ženo in tri otroke, tako da je mati Eleonora ob neredni moževi finančni podpori težko preživljala in šolala svoje otroke. Vaclav in mlajša sestra Bronislava, kasneje tudi pomembna plesalka, koreografinja in pionirka neoklasičnega baleta, sta se šolala na Imperatorski baletni šoli v Sankt Peterburgu in postala člana baletnega ansambla Marijinskega gledališča, kjer je Nižinski prvi večji uspeh doživel že leta 1907 z vlogo Modre ptice v Trnjulčici. Brata Stanislava so zaradi psihičnih težav že kot najstnika predali v oskrbo v sanatorije, kjer je živel do konca življenja.

Tako za likovno umetnost kakor tudi za glasbo in predvsem balet je bil izjemno pomemben ruski impresarij Sergej Djagilev, ki je leta 1909 predvsem iz ruskih plesalcev sestavil skupino Ballets Russes, katere domicil so bila različna evropska mesta, zaslovela pa je s turnejami po vsem svetu in delovala do njegove smrti leta 1929. Ta baletna skupina, s katero so sodelovali izjemni umetniki tistega časa, skladatelji, slikarji in pesniki, je radikalno spremenila naravo klasičnega baleta. Skupini sta se pridružila tudi Vaclav Nižinski in sestra Bronislava; Nižinski je leta 1911 zaradi škandala, ker naj bi v Giselle nastopil v obscenem kostumu, dobil odpoved v Marijinskem gledališču.

Za Ballets Russes je Vaclav Nižinski, »ki so ga imenovali bog plesa«, saj so ga odlikovali nenavadno visoki skoki, ustvaril štiri koreografije, in sicer Favnovo popoldne (1912), Jeux (1913), Pomladno obredje (1913) in Till Eulenspiegel (1916). Njegovo izrazito sodobno razumevanje plesne umetnosti je izzivalo tako strastna odobravanja kot sovražna odklanjanja. Po premieri Favnovega popoldneva v Parizu ga je v članku Renesansa plesa branil kipar Auguste Rodin, škandal med krstno izvedbo Pomladnega obredja na glasbo Stravinskega ravno tako v Parizu pa je bil tolikšen, da je menda, da bi pomirila občinstvo, posredovala celo policija.

Vaclav Nižinski, ki je bil leta 1907 najprej ljubimec kneza Pavla Lvova, ki je bil tudi patron njegove obubožane družine, nato pa je postal ljubimec Sergeja Djagileva, je skupino Ballets Russes zapustil leta 1913, ko se je med plovbo na turnejo zbližal z madžarsko aristokratinjo Romolo Pulsky in se z njo poročil v Buenos Airesu, rodili pa sta se jima hčerki Kira in Tamara.

Leta 1919 je Vaclav Nižinski v Švici doživel psihični zlom, ki so ga diagnosticirali kot shizofrenijo, tako da je do konca življenja leta 1950 popolnoma odmaknjen od sveta in zaprt vase bival v različnih psihijatričnih bolnišnicah in sanatorijih po Evropi, pokopan pa je na Montmartru v Parizu.

Monodrama Zadnji ples Nižinskega v režiji Marka Mlačnika se ne ukvarja le s spomini na prehojeno življenjsko pot, ki jih na odru podoživlja Primož Bezjak v vlogi Vaclava Nižinskega, temveč skrbno raziskuje tudi različna stanja plesalčevega oziroma igralčevega telesa, pri čemer z Markom Mlačnikom sodeluje koreografinja in plesalka Mateja Rebolj. Scenografijo za predstavo je ustvarila Barbara Kapelj Osredkar, glasbo Bojana Šaljić Podešva, dramaturginja predstave je Uršula Cetinski in lektorica Mateja Dermelj.

Pri  ustvarjanju predstave o Nižinskem in njegovem fenomenu je skupina pod vodstvom Marka Mlačnika uporabljala različne vire, med drugim tudi dnevnik Vaclava Nižinskega, ki ga je skrbno pisal v tednih pred dokončnim psihičnim zlomom, in na izjemno bogate in zanimive spomine na skupno življenje in ustvarjanje Zgodnji spomini Bronislave Nižinske.

»So takšni, ki pravijo, da bi moral imeti telo Nižinskega, ki ga primerjajo z Stradivarijevo violino, če bi hotel plesati kot Nižinski. Nižinski je bil vsekakor obdarjen z izjemnimi fizičnimi kvalitetami, toda to ni bilo tisto, zaradi česar je bil njegov ples izjemen. Stradivarijeva violina lahko ustvari očarljive zvoke samo v rokah velikega glasbenika. Ko je Nižinski plesal, nisi le videl, temveč tudi na lastne oči slišal melodijo njegovega plesočega telesa, navdihnjenega s pretanjenimi glasbenimi kvalitetami.

Nižinski je vedno z mano, navdihnil me je kot umetnik. Celo zdaj, ko pišem, lahko vidim Nižinskega plesati, čutim dih ritma vsakega giba.

Ko se spominjam popolnosti podob, ki jih je ustvaril, čutim enako vzvišenost, kot sem jo izkusila, ko sem videla dela Praksitela ali Michelangela. Kar sta ta mojstra v njunem od Boga danem navdihu obudila v življenje, ustvarila mojstrovine iz kosa marmorja, je Nižinski v svojem od Boga danem navdihu, ustvaril v potezi in glasbi plesočega telesa,« je 27. novembra 1971 zapisala Bronislava Nižinska.