»Menim, da je klasična dela potrebno brati v novi luči, v luči sedanjosti, toda nisem zagovornik tega, da bi jih prestavljali neposredno v današnji čas. Določena distanca je potrebna, ker človek nikdar ni prepričan, da pravilno vidi čas, v katerem živi. Glede sedanjosti še vedno ne vemo, kakšna točno je, in zato se sam izogibam tega, da bi klasična dela prestavljal neposredno v današnji čas,« je o priredbi igre Gozd povedal režiser Egon Savin.

Zgodbo, ki se izvirno dogaja v času carske Rusije v prvi polovici 19. stol., je namreč prestavil v obdobje sovjetskega komunizma. »Čas podložništva pred osvoboditvijo tlačanov sem povezal s časom komunizma zaradi paradoksa, da v zgodovini razen Sovjetske zveze najbrž ne poznamo nobene države, ki bi toliko pridigala o enakosti, obenem pa bi bil njen vladajoči razred tako odmaknjen od ljudstva in delavskega razreda. Ta adaptacija namreč še zaostruje paradokse razredne družbe ter spregovori o lažeh vladajočega razreda,« pojasnjuje priznani srbski režiser, ki ima za sabo že več kot 70 režij klasičnih in sodobnih dramskih del, za katere je prejel skoraj 40 domačih in mednarodnih nagrad. Obenem še dodaja, da gre tudi danes, ko imamo ogromne razlike med peščico izjemno bogatih ljudi in milijoni vse revnejših, za dominacijo nekaterih ljudi nad drugimi. »Svet je poln ljudi, ki čutijo potrebo, da vladajo drugim, in dolžnost gledališča je, da te anomalije razkriva in jih na nek način napravi smešne in očitne,« razmišlja Egon Savin, ki tokrat prvič ustvarja v Sloveniji.

Gozd je pravzaprav komedija o drami. Po eni strani problematizira nekatera temeljna človeška, eksistencialna in socialna vprašanja, po drugi pa se z likoma dveh obubožanih igralcev odpira celotna dimenzija duhovitega pogleda na svet in življenje ter celo nekakšen vitalizem (obenem lahko dva brezposelna provincialna igralca predstavljata sedanjo družbeno situacijo, v kateri imamo opravka z velikim številom izobraženih, brezposelnih in nezadovoljnih mladih ljudi). Kot pravi režiser, je pomembna hrana za občinstvo prav to, da razkrivamo tuje napake in se prek tega soočamo z lastnimi. »Vloga gledališča je, da se v njem vsakdo sooči s samim seboj, ne pa da se posmehujemo le neobičajnim in privilegiranim ljudem, ki imajo vse, česar mi nimamo. Preplet medčloveških odnosov nam odkriva smešno in vedro plat življenja, univerzalna človeška tematika pa je v resnici v vsakem posamezniku. Zame je prav sovpadanje smešnega in resnega v gledališču najzanimivejše. Vsekakor gledališče mora presojati in vrednotiti svet, toda ob tem mora biti predstava duhovita.« (Celoten pogovor z režiserjem bo objavljen jutri v rubriki Iz gledališkega lista.)

Zgodba v Gozdu je naslednja: Bogata vdova in lastnica posestva pod krinko dobrote in ljubezni do bližnjih tiransko upravlja usode svojih sorodnikov in podrejenih, samovoljno začrtuje njihove življenjske poti in intimna razmerja, sama pa se zaplete z mladim moškim, ki se poroči z njo zgolj zaradi denarja. Toda njeno bogastvo spričo prikrivane razsipnosti vse bolj kopni, zamišljene načrte pa zamaje prihod revnega nečaka, tragičnega igralca Nesrečnika, in njegovega kolega, komičnega igralca Srečnika. Njun nepričakovani obisk povzroči, da se odnosi na posestvu zapletejo v komedijo, v kateri se nizajo prizori ljubezni in borbe za denar, satira na provincialno življenje in gledališče.

Besedilo je prevedel Jaka Fišer, sceno in kostume je ustvarila madžarska ustvarjalka Ildiko Balla, lektor je bil Srečko Fišer, Samo Oblokar je oblikoval svetlobo, režiserju pa je asistirala Andrijana Boškoska Batič. Igrajo Ana Facchini, Radoš Bolčina, Iztok Mlakar, Arna Hadžialjević, Kristijan Guček, Peter Harl, Marjuta Slamič, Gorazd Jakomini, Ivo Barišič, Milan Vodopivec, Teja Glažar, Klemen Bresnik k. g., Sebastijan Furlani k. g., Jani Kodre k. g., Janez Zorc k. g..