»Kje se skriva seme komedije? Sam ga, kot ponavadi, iščem v njenem naslovu. Gozd – pragozd, živalski način življenja, neomikanost ... To je okolje, kamor Ostrovski postavi igralca ... Igralec je navajen igrati Hamleta, Leara, Ferdinanda, na odru se počuti kot v življenju, v življenju pa kot na odru. Verjame, da brezmejna lepota obstaja, v njegovem živčnem sistemu kraljuje domišljija. Je pravi, navdahnjeni pesnik gledališča.« Tako Nemirovič-Dančenko opredeljuje koncepcijo drame Ostrovskega.

Neznansko preprost lokacijski naslov drame predstavlja jasno metaforo za zverinjak, temo, nepregledno množico drevesnih debel in senc, med katerimi od gostih krošenj zakrit vsakdo pokaže svoj pravi obraz. Ta naslov nemara bolj, kot se nam zdi, govori o ljudeh in času, v katerem živimo. Preizkušena odlika dobre drame pa je, da v vsakem obdobju govori prav o njem, in to vsakič na nov način, kakor bi bila na novo napisana, obogatena z izkušnjami sedanjosti.

Toda obenem imam občutek, da se drama navezuje na razmišljanja in stališča, ki so bila oblikovana, davno preden je bila napisana. Čeprav v njej ni nikakršnih pretenzij po razsojanju v filozofskih sporih, mislim, da bi razsvetljence in politične filozofe iz sedemnajstega in osemnajstega stoletja vznemirila in zbegala. Kar predstavljam si Jeana Jacquesa Rousseauja in Thomasa Hobbesa, kako sedita v prvi vrsti, gledata Gozd in ponovno premlevata svoje teorije družbene pogodbe, naravnega stanja in učinkov civilizacije. Že na samem začetku Rousseau skoči s stola, dregne Hobbesa in reče: prvi, ki se je spomnil, da ogradi kos zemlje in reče, »To je moje«, ter ob tem našel dovolj naivnih ljudi, ki so mu to verjeli, je bil pravi začetnik meščanske družbe. Koliko zločinov, vojn in umorov, koliko grozot in stisk bi bilo človeštvu prihranjenih, če bi tedaj nekdo populil označbe, zasul jarek in svojim bližnjim zaklical: »Ne poslušajte tega goljufa, propadli boste, če pozabite, da pridelek pripada vsem, zemlja pa nikomur!« Rousseau si zadovoljno mane roke in z odra dobiva potrditev svoje teorije, da je človek, ko je zapustil svoje naravno stanje in se podal na pot civilizacije, izgubil svojo izvorno človeškost.

Hobbes pa, kot pravi Anglež, gleda predstavo mirneje, ne skače s stola in se ne preseda na njem. Opazuje osebe – posluša Raiso Pavlovno, gleda ubogo Ulito, neumnega in preračunljivega Bulanova ter nesrečno Aksjušo – nato pa skomigne z rameni in reče: v tem gozdu je človek človeku volk. Rousseau mu zlahka in hitro odgovori, da je nagnjenost k sovraštvu, »volčjemu obnašanju«, ropanju, grabežljivosti, moči in nasilnemu gospodovanju nastala prav v moderni družbi in je bila naravnemu človeku kot takemu tuja. Takšno obnašanje se je lahko razvilo in uveljavilo šele, ko je človek v pravem pomenu besede stopil v družbo in spoznal umetne želje, ki jih ta proizvaja. Država je nujna, da vzpostavi red, mu odvrne Hobbes. In tako nadaljujeta razpravo o tem, ali je človek v osnovi dober ali ne. Medtem ko Rousseau trdi, da naravnega človeka prevzemata zgolj ljubezen do sebe in skrb za samoohranitev, tako da dela drugim škodo le, če verjame, da bo s tem zaščitil sebe, na drugi strani Hobbes izpostavlja agresivnost samoohranitvenega nagona. Svoje stališče skuša podkrepiti z dogodki na odru, z Gozdom Ostrovskega, v katerem so tovrstni agresivni instinkti in nagoni v ospredju. Zato predlaga očrt družbene pogodbe, s čimer se Rousseau v grobem strinja, toda – hej, v Gozdu je družbena pogodba že v veljavi, vzpostavljeni sta civilizirana družba in država. Le kako je urejen gozd, v katerem mutirane zveri mahajo s civilizacijskimi pridobitvami v podobi moralnih načel, z njimi pa utemeljujejo teptanje neodtujljivih pravic vsakega človeka? Pravice do svobode. Do življenja, do telesa, z balkona zakliče John Locke. »Človek se rodi svoboden, a vsepovsod je vkovan v verige,« se mršči in negoduje Rousseau. Negodujejo vsi, saj ne vedo, s katere plati naj gledajo Gozd, ko pa se je, tako kot njegovi prebivalci, že davno izneveril temu, kar je nekdaj bil, in to dobesedno in metaforično.


foto: Atelje Pavšič Zavadlav
Mi pa nimamo težav. Gledamo predstavo in zlahka dojamemo prostor, gozd, zveri in odnose med njimi. Zlahka prepoznamo davne težnje, ki so medtem mutirale v slabo kopijo samih sebe. Sprehajamo se skozi gozd in Ostrovskemu zlahka prepustimo, da nas vodi in nam predstavi junake, ki se skrivajo pod maskami nas samih. Zlahka se celo strinjamo z že tolikokrat ponovljeno in oguljeno, vendar še vedno resnično trditvijo. Danes je pravi čas za Gozd Ostrovskega. Kakor tudi za Hamleta. Kakor tudi za Leara. Kakor tudi za Gogoljevega Revizorja. Današnji čas je še bolj grotesken od drame. Tako grotesken, da njegove izkrivljenosti sploh ne opazimo več. Na sprevrženost smo se navadili do te mere, da nam Gozd deluje kot blaga, osenčena poetična slika našega sveta, Ostrovski pa kot nežen pesnik naše stvarnosti.

Kaj je čudnega v tem, da nekdo razprodaja svoje premoženje in svojim potomcem ne zapusti niti koščka gozda? Kdo danes še ustvarja karkoli, kar bi trajalo dlje od njegove biološke dobe? Moralno licemerje Gurmižske je ideal našega časa. Saj dobro vemo, da rabi le v reklamne namene, toda Gurmižska ga lepo zapakira in spretno plasira, tako da nas naposled silno zanima, s katero vrlino bo upravičila svoj naslednji korak in s kakšnim visoko moralnim sloganom bo okrasila svojo poroko z veliko mlajšim Bulanovom, še malo prej zaročencem nečakinje njenega pokojnega moža. Bulanov pa takoj, ko dobi priložnost, tudi sam začne teptati tiste pod seboj s prav takim entuziazmom, s kakršnim se je prej do njih obnašal ponižno. Tako se tudi spodobi, v tem svetu teptani in ponižani zgolj pritajeno oprezajo za priložnostjo, da sami začnejo teptati in poniževati. V tej drami je vse, kot se spodobi, tako grabežljivi podeželski posestnik in vaška nesrečnica, ki vohuni za drugimi, kot sirota in mladi kmet v naivni zablodi, da ljubezen kdorkoli jemlje resno. Še celo preostali podeželski dostojanstveniki dogajanju v Gozdu na prefinjen način dajejo legitimnost in skoraj nekakšno demokratično noto. Ta seveda ni nujno potrebna, je pa v urejeni in civilizirani družbi dobrodošla.

V Gozdu nas nič ne moti, nič se nam ne zdi deplasirano, nič se ne razlikuje od našega sveta. Če spadamo med tiste, ki teptajo druge, se bomo identificirali z Gurmižsko, če pa še vedno drugi teptajo nas, nam bo usoda Bulanova predstavljala skrito upanje in uteho ter nas utrdila v veri, da bo nekoč prišel čas, v katerem bomo sami teptali druge.

Zbegani filozofi medtem še naprej skušajo ugotoviti, kaj se je zgodilo z ljudmi, ali so se kot zveri že rodili ali pa jih je takšne napravila civilizacija, ter kaj je šlo narobe z njihovimi družbenimi pogodbami, mi pa se lahko le čudimo številnim cenzuram, ki so jih bila deležna dela Ostrovskega, in ne moremo razumeti časa, v katerem so kot reakcionarno dojemali nekaj, kar bi danes predstavljalo afirmacijo naših družbenih vrednot.

Vendar veliki pisci potomcev nikdar niso pustili brez zapuščine. Ostrovski je današnjim gledalcem zapustil zaključek drame – kot strela z jasnega nas zadene srečen konec, popoln in nepričakovan obrat, ki dramo nedvoumno uvršča med komedije in na dogajanje v Gozdu vrže popolnoma drugačno luč. Revna, neuspešna igralca, ki sta se komaj dotaknila obrisov Umetnosti, pokažeta občudovanja vredno plemenitost. Nesrečnik in Srečnik, tragik in komik, predstavljata veliko izjemo v naši družbeni ureditvi, ki je tako lepo prikazana v Gozdu. Tragik Nesrečnik se brez kakršnegakoli materialnega interesa in brez velikega pompa odreče svojemu denarju v korist Aksjušine in Pjotrove sreče. Njuna hvaležnost je edina nagrada in edini aplavz, ki ga za to dobi. Preden enako siromašen, kot je prišel, skupaj s komedijantom Arkadijem odide, pa prebivalcem Gozda – in tudi nam, nemara ga bo kdo celo slišal – pove tole: »Pa vi? Vse življenje govorite o občem dobrem, o ljubezni do človeštva. In kaj ste naredili? Koga ste nahranili? Koga ste potolažili? Ne midva, vi ste komedijanti, klovni. /.../ ,Ljudje – ljudje! Lažniva, hinavska krokodilja zalega! Vaše oči so voda! Vaša srca ruda! Poljubi na usta! Meči v prsi! Levi in leopardi hranijo svoje mlade, roparski krokarji gostijo svoje mladiče na mrhovini; pa vi, vi? ... Je to ljubezen za ljubezen? Rad bi bil medved, da bi vse krvoločne gozdne zveri naščuval zoper ta morivski rod!' /.../ Dragi moj, pogostila sva se in dvignila nekaj prahu; zdaj pa spet na delo. Poslušaj, Karp. Če pride avtomobil, ga pošlji nazaj v mesto. Reci, da sta gospoda igralca odšla peš.«

Tisti, ki bodo besede tragika Genadija Nesrečnika slišali, se bodo nemara vprašali, kaj se danes dogaja z neodtujljivo pravico vsakega človeka do svobode. Nekateri se bodo spomnili na omejevanje dostopa do vode kot osnovne človekove pravice ter se zamislili nad hrepenenjem po ljubezni in iskanjem poti do Umetnosti skozi plemenita dejanja. In tla pod Gozdom, pod gozdom, v katerem živimo, se bodo nalahno zatresla. Rousseau, Hobbes in Locke si bodo ob soočenju s človeškostjo malce oddahnili.

Iz gledališkega lista uprizoritve