Samobor je na sredini novinarski konferenci pojasnil, da so Utopijo kot temo letošnje sezone izbrali, ker je v današnjem času na splošno prisotno pomanjkanje vizije in želje. Tu je še občutek nemoči ob misli, kako pripeljati svet do sprememb. Prav utopija ali fantazija pa sta prvi znanilki vsakih sprememb oziroma razmišljanj o tem, kako bi lahko bilo drugače.

Samobor je menil, da je edina utopija, ki se lahko uresniči, ljubezen: "Ves čas živimo v oblaku utopije in v zamisli, kako naj bi bilo, zato smo v stanju zaljubljenosti pravzaprav najbolj odprti in najlepši. In taka je tudi igra Zaljubljenca."

Goldonijevo dramo je na oder SNG Drama Ljubljana po več kot 20 letih od zadnjega sodelovanja z institucijo postavil italijansko-hrvaški režiser Paolo Magelli. Njegove predstave slovijo tako po gledališki magiji kot po družbenokritičnem razmisleku.

Po besedah režiserja je bil Goldoni revolucionaren, ker je prvi po Molieru usmeril gledališče iz stiliziranega procesa v arhetipski realizem. V vseh svojih delih je kritiziral vladajoči razred. Komične epizode je popeljal do navideznih srečnih koncev, ki so v bistvu žalostni. Na koncu ne ostane nič. "Bil je izvrstni slikar naših duš," je dodal Magelli.

Kot so zapisali v gledališču, komedija Zaljubljenca (1759) "ni le zabavna prigoda mladega para, ki si zaradi ljubezenske preobčutljivosti in strahu pred osmešenjem nenehno otežuje pot do skupnega življenja, temveč tudi prava vivisekcija nevrotičnih, z vsakršnimi, tako potrebnimi kot nepotrebnimi skrbmi obremenjenih medčloveških odnosov". Pomembno vlogo v drami imajo sorodniki in prijatelji para, ki jima poskušajo odpreti oči.

Po ponovnem branju drame je režiser Magelli razmišljal, da v delu lahko razberemo tudi napoved smrti ljubezni. Živimo namreč v času, v katerem se ljudje ne prevprašujemo več o velikih temah, ampak vprašanja raje vtipkamo v Google. "Danes človeka pomirjajo dejstva, da je neoliberalna družba edina prava, da banke delujejo prav, da kulture ne potrebujemo in nam predstavlja strošek," je bil kritičen in dodal, da človek ob izgubljanju samorefleksije in stika s samim seboj izgublja tudi občutenje ljubezni.

Dramaturgijo je prevzela Magellijeva sodelavka, dramaturginja Željka Udovičić Pleština. V gledališki list je zapisala, da je številčnost interaktivnih likov v tej komediji, med katerimi ni protagonistov v tradicionalnem pomenu besede, "moderna poteza, ki nam dovoljuje, da v vsakem od njih prepoznamo enega od zaljubljencev". V predstavi med drugimi igrajo Janez Škof, Maša Derganc, Nina Ivanišin, Gregor Baković in Veronika Drolc.

Avtorsko glasbo je k predstavi prispeval Arturo Annecchino, ki ta hip velja za enega večjih evropskih skladateljev glasbe za gledališče in film. Scenografijo podpisuje Sven Jonke, kostumografijo pa Leo Kulaš.