Na posvet so bili povabljeni predstavniki nevladnega sektorja in gledaliških institucij, kot sta Slogi in AGRFT, ter tudi financerjev, kot je Mestna občina Ljubljana, da bi se pogovorili o tem, kako izobraževati in kako izboljšati položaj tega gledališča, ki sloni na entuziazmu. Povabili so tudi predstavnika z akademije DAMU v Pragi, ki je odprto za alternativno gledališče.
V slovenskem formalnem izobraževalnem sistemu gledališče v javnem prostoru zaenkrat ni prisotno, zato izobraževanje poteka na raznorazne neformalne načine, kot so delavnice, obstaja tudi šola uličnega gledališča, ki ga organizira Gledališče Ane Monro. Z izobraževanjem se večinoma ukvarjajo nevladne organizacije ali posamezniki, ki so dejavni na tem področju.
Posvet bo tako izpostavil prav izobraževanje, zlasti izobraževanje profesionalnih gledališčnikov - kje in kako bi potekalo, ali bi lahko bilo vključeno deloma v javni sistem ter na kakšen način, je povedal Jurij Bobič iz KUD Ljud.
"Nimamo velikih načrtov v smislu, da bi želeli imeti akademijo za gledališče v javnem prostoru, gre za to, da je neka specifika tega gledališča v javnem prostoru tako z ustvarjalnega kot produkcijskega vidika, trenutni sistem pa se s tem sploh ne ukvarja," je pojasnil. Po dobri praksi po njegovih besedah izstopa Francija, kjer ima gledališče v javnem prostoru največ podpore in široko mrežo izobraževanj.
Položaj gledališča na prostem v Sloveniji, o čemer bo govora v drugem delu posveta, je po Bobičevih besedah dvojen. Po eni strani se razvija, vedno več je festivalov in prizorišč, pa tudi posameznikov in skupin. Po drugi strani pa v uličnem gledališču ni nagrad in kritik, kot to velja za tradicionalno gledališče v javnih institucijah.
Deloma to pripisuje pomanjkanju izobrazbe tako stroke kot širšega kroga ljudi, ki se s tem ukvarja ali to spremlja. "Dostikrat se gledališče v javnem prostoru gleda kot nekaj, kar ni tako resno, zato se verjetno tudi ne jemlje tako resno. Pogosto so predstave zunaj, na ulici in trgih zabavne, komične, dostikrat lahko izpade, da ni veliko znanja za njimi in veščin, ampak da gre samo za lahkotno zabavo, obenem pa se na ulici zgodi marsikaj, tudi resne, družbenokritične predstave."
"Že samo poznavanje, ozaveščanje tega, da gre za neko živo formo, ki se razvija, ki ima različne smeri, različne predstavnike, ki se vsak na svoj način izražajo skozi umetniško ustvarjanje, bi lahko precej pripomoglo k splošni situaciji. Potem pa bo mogoče sekundarno iz tega kaj prišlo," meni Bobič.
Na posvetu je Vida Cerkvenik Bren iz KUD Ljud predstavila pravkar izdano knjigo Why Don't We Do It in the Road, ki bo v kratkem izšla tudi v slovenščini. Po njenih besedah je nastala na pobudo študentov, ki jim predavajo o uličnem gledališču, v njej pa je zajeto "znanje iz druge roke" s citati igralcev, režiserjev, teoretikov in kritikov o tem, zakaj je nastopanje in režiranje predstav zunaj drugačno od predstav znotraj, veliko je tudi praktičnih vaj in primerov.