Dramo je prevedla Eva Mahkovic, ki je bila tudi dramaturginja predstave. Po njenih besedah se besedilo po zunanjih okoliščinah zdi enostavno, saj je celotno dogajanje postavljeno med dve osebi, sestri, na novembrsko kresno noč v Veliki Britaniji. Vsebinsko pa se ukvarja z medčloveškim odnosom, pri katerem avtor poseže zelo globoko.

Kot so zapisali v MGL, drama govori o razlikah, ki vodijo v različne življenjske izbire, o stvareh, ki jih zavestno obdržimo v spominu, o stvareh, ki smo se jih odločili pozabiti, o obžalovanju, o opustelih življenjskih ciljih, o negotovosti in hkrati trdnosti odnosov med sorojenci, o besedah, ki tako pogosto nimajo moči povedati tistega, kar bi bilo najnujnejše, predvsem pa o odgovornosti: odvrženi, sprejeti, vsiljeni.

Režiserki Barbari Zemljič se je zdelo pomembno pobrskati po globinah, saj je tekst po njenem mnenju zelo sodoben in aktualen za današnji čas. Govori o osamljenosti, ki jo živimo, poškodbah, ki jih nosimo s sabo, nezmožnosti približevanja, funkcioniranju v danem svetu in prekarnem delu ter o tem, kaj takšno delo pomeni za vse življenje.

Pri postavitvi se je ukvarjala zlasti z vprašanjem, kako besedilo prenesti v vizualno podobo. "Lahko bi ostali v čistem realizmu, a sva s scenografko Uršo Vidic že na začetku tipali, kako bi lahko odprli prostor v surrealno, ne da bi režija povozila samo besedilo." Tudi scenografki se je realizem zdel odveč, zato je zasnovala minimalističen prostor, ki bo omogočil poudarek igri.

Ajda Smrekar in Lena Hribar sta pri študiju imeli veliko možnosti raziskovanja in spraševanja o sami sebi, pri doseganju določenih stanj in čustev pa jima je pomagala svetovalka za vokalne tehnike Irena Tomažin Zagoričnik.

Kostume je zasnovala Tina Bonča, glasbo sta prispevala Davor Herceg in Sašo Kalan, svetlobo je oblikoval Andrej Koležnik.