Po besedah umetniškega vodje in direktorja gledališča Borisa Kobala je igra navidez zelo enostavna, dvanajst porotnikov, zaprtih v sobo, odloča o življenju ali smrti mladega človeka, ki naj bi zagrešil umor očeta. Ker pa gre za klasično ansambelsko igro, je izjemno pomembno, da je vseh dvanajst igralcev v vsakem trenutku živi na odru, zato igra zahteva poseben pristop in predanost.
Režiserka je poudarila, da je pogumno umestiti tako besedilo na repertoar gledališča in to ne ne le zaradi tematike in ansambla, ampak tudi režiserja, ki se mora zavedati, da pri tem besedilu "ni posebnih zahtev po tem, da bi kazal režiserko domišljijo". V Sloveniji je to četrta uprizoritev, nazadnje je leta 2004 Dvanajst jeznih mož na odru Mestnega gledališča ljubljanskega (MGL) režiral Matjaž Zupančič.
Vendar pa se je od predstave v MGL do danes po njenih besedah precej spremenilo, predvsem način, kako dojemamo sodna procese in kriminal. Oboje je dobilo veliko večjo težo v javnosti.
Igralska ekipa je skoraj v celoti moška, le vlogo paznika, ki je sicer pisana za moškega, bo odigrala ženska. Kot je pojasnila, se za mešano zasedbo ni odločila, ker se tako ženske kot moški drugače vedejo, kadar so v istospolni kot kadar so v mešani situaciji. Za samo žensko ekipo pa se ni odločila, ker meni, da je umor očeta že od pradavnine moški problem, pa tudi dialogi v igri nakazujejo, da te besede lahko izrekajo samo moški.
Besedilo je priredila tako, da ga je iztrgala iz ameriškega konteksta in nekoliko posodobila. Sicer pa jo je pri postavljanju predstave na oder zanimalo predvsem vprašanje odgovornosti, kako se danes spopadamo z dolžnostjo, ki nam je zaupana. Danes po njenih besedah živimo v času, ko se odgovornosti izogibamo in jo prelagamo na drugega. Iščemo izgovore, pri tem pa nam je v pomoč, da imamo vsi kakšne posebne potrebe ali simptome.
Kot protiutež moškemu igralskemu ansamblu pa je okoli sebe zbrala žensko avtorsko ekipo: dramaturginja je Eva Jagodic, scenografka Barbara Matul Kalamar, kostumografka Katja Komljanec Koritnik in lektorica Živa Čebulj. Prevod podpisuje Mate Dolenc.
Barbara Matul Kalamar je prostor na odru opisala kot "prostor med dvema stanjema", v katerem si nihče ne želi preživeti veliko časa. Kostumografijo po besedah Katje Komljanec Koritnik zaznamujejo vsi odtenki sive, saj v današnji sivini ne vidimo več barv in ne vidimo ljudi. Poleg tega je tudi resnica vedno nekje vmes. V to sivino pa je vpletla številne rdeče detajle, saj še vedno obstajajo upanje, strast, jeza.
Rose je Dvanajst jeznih mož najprej napisal kot televizijsko igro in jo leta 1957 razširil v scenarij za celovečerni film, ki ga je režiral Sidney Lumet. Leta 1997 je William Friedkin posnel remake, znana je tudi ruska verzija iz leta 2007, ki jo je priredil in zrežiral Nikita Mihalkov.
Ob prihajajočem muzikalu Briljantina, ki nastaja v produkciji Festivala Ljubljana in produkcijske hiše Jurija Franka Prospot in bo premiero doživel junija v letnem gledališču Križank, pa so na včerajšnji novinarski konferenci opozorili, da je muzikal Briljantina prvič v Sloveniji leta 2006 uprizorilo Šentjakobsko gledališče v slovenskem jeziku v prevodu Andreja Rozmana Roze ter v režiji in koreografiji Mojce Horvat. Tako so zavrnili trditev Festivala Ljubljana, da je njihova produkcija Briljantine prva v slovenskem jeziku.