V nobenem ženskem liku iz zgodovine književnosti ni zajetih toliko protislovij, kontradikcij in paradoksov kakor v antični mitološki junakinji Medeji. Hči Ajeta, kolhidskega kralja, svojo kontroverzno osebnost gradi na križišču narave in družbe, na katerem se vzpostavlja kot princesa, žen(sk)a in mati, ki se ovija v bajeslovni plašč čarovnice in polboginje. Vnukinja sončnega boga Heliosa si kot kršiteljica ustavnih zakonov svoje domovine zavetje išče v izgnanstvu, zaradi česar jo trajno zaznamujejo politične oznake begunke, brezdomke in tujke. Prekoračitev družbenih norm in zakonov morale se v Medejinem delovanju postopoma sprevrača v zločine zoper človeško življenje, kar morilsko plat kolhidske princese stopnjuje od morilske do bratomorilske in nazadnje celo do detomorilske. Medejin kompleksni karakter se neprestano giblje na tankem ledu med pravico in zločinom, zaradi česar se vnukinja Sonca nenehno razpenja med človeškim in božanskim, naravnim in nadnaravnim ter racionalnim in iracionalnim polom svoje osebnosti, v kateri se paradoksno spajata strast in preudarnost.
(Anja Rošker: Preudarna strast ali paradoks o Medeji)

Evripid z Medejo razkriva družbeni ustroj antične Grčije, zibelke evropske kulture, katere klice še vedno konstitutivno obeležujejo našo družbeno stvarnost, njena primarna določila in razporeditve teles v družbeni strukturi. Kaže se kot čista potencialnost, obrnjena v nedoločeno prihodnost. Prihodnost namreč ni dana in se torej zgolj ponuja, odpira za spremembe. V tej perspektivi Medeja zaseda mesto možne radikalne prekinitve z obstoječim redom, mesto ustvarjanja razlike.
(Jasmina Založnik: Zarezati v mitologijo, zarezati v ideologijo – Evripidova Medeja)

V novi postavitvi Evripidove Medeje v Drami Slovenskega narodnega gledališča Maribor leta 2017 opazujemo položaj glavne junakinje skozi spekter odnosov z drugimi dramskimi liki, pri čemer nas najbolj zanimajo najmanj jasne oziroma obrobne konstelacije. Medeja ni samo tragedija ženske, poskus emancipacije, ni samo heroina, čarovnica ali ljubimka, ki jo vodi iracionalna strast, ampak tudi pripadnica konkretnega družbenega sloja in tragedija konkretnih nasprotujočih si politik. Medejino maščevanje temelji na možnosti vzpostavitve drugačnega družbenega univerzuma in radikalne uresničitve grožnje, izrečene na začetku drame.
(Goran Injac: V roke bom prijela meč in jih vse pobila)

Beroč Medejo, sem svoj interes osredotočil na položaj ženskega subjekta v sodobni družbi, subjekta, ki zaradi svoje spolne identitete spada v nek specifičen režim vidne in nevidne strukturalne diskriminacije. Zanimalo me je tudi, kako Medeja danes izvršuje svojo spolno vlogo – tako kot jo je napisal Evripid ali na nek drug način.
(Oliver Frljić)

(Iz gledališkega lista uprizoritve)