Kot je pred premiero povedal režiser Jernej Lorenci, je njegova uprizoritev nastala na podlagi romana Nikosa Kazantsakisa Božji ubožec, ki ga je bral pred leti, čeprav preden se je lotil te predstave, prav veliko o Frančišku, sicer veliki religiozni, mitološki, zgodovinski in umetniški figuri, ni vedel.
"Morda sem se predstave lotil tudi deloma kot odgovor na čase, v katerih smo. Čeprav je Frančišek zrasel v veliko osebnost, osvojil velik del sveta in postal velikan, že neštetokrat upodobljen ter mitiziran nadčlovek, sem skušal nanj pogledati tudi z bolj človeške plati," je dejal Lorenci.
V velikem Frančišku iz Assisija se namreč po njegovem skriva tudi nekoč zdavnaj živeči zgolj-človek, ki je na svet in samega sebe pogledal na nov način in tako začel tudi živeti. Videl je onkraj materialnega, onkraj ambicije, pohlepa in poželenja, in tako živel ter od sebe kljub trpljenju zahteval največ.
Prav ta človeški element je ključen za ptujsko uprizoritev, saj Frančišek po mnenju avtorjev predstave ni želel moči in oblasti, so pa moč in oblast v njegovem imenu zlorabljali. Ni želel spremeniti sveta, je pa ponudil način, kako je mogoče spremeniti sebe.
Da je Frančišek prav poseben izziv, ki se ga je težko lotiti in sam od sebe se ga niti nikoli ne bi, je priznal igralec Janez Škof. Pri tem je pomislil na ameriškega igralca Mickeya Rourka, ki je bil ob igralstvu tudi boksar, v karieri pretežno igral zvite, vsaj nekoliko nesramne vloge, a je leta 1989 v filmu režiserke Liliane Cavani z obema rokama zagrabil tudi upodobitev Frančiščka.
"Frančiškov fenomen je res nekaj posebnega, saj nanj lahko gledamo kot na popolnega norca. Če bi vsi ljudje vztrajali na njegovi poti, bi bilo človeštva in vsake civilizacije verjetno konec v 15 letih. Vseeno pa v drugih ljudeh njegova dejanja in razmišljanje vzbujajo bodisi zgražanje in odpor ali pa neverjetno fascinacijo," je dodal Škof.
Po njegovih besedah je težko govoriti o Frančiškovem nauku, saj je njegov nauk pravzaprav njegovo življenje, ki predstavlja popolno odprtost do vsega,
Škof in Tamara Avguštin sta pripovedovalca predstave, v kateri interpretirata Kazatsakisovo zgodbo o svetem Frančišku, ki je prirejena na njihov način. V njem avtor opisuje zgodbo nenavadnega svetnika, po katerem se je poimenoval tudi aktualni papež.
Frančišek se je rodil 1182 leta v Assisiju kot sin trgovca. V mladosti se je vdajal posvetnim užitkom, želel si je postati vitez. Z 20. leti je šel v vojno med Assisijem in Perrugio, nato pa se med enoletnim ujetništvom posvetil veri. Kmalu je spoznal, da je njegova pot uboštvo, zaradi česar je med prebivalci Assisija veljal za norega, čeprav prav njegovo življenje sili k premisleku o tem, kdo je res nor.