Kot je na novinarski konferenci uvodoma povedal umetniški direktor ljubljanske Opere Marko Hribernik, ga veseli, da znova gostijo italijanskega dirigenta Roberta Gianolo, ki je v sezoni 2021/2022 v ljubljanski Operi debitiral z opero Capuleti in Monteg. Veseli ga tudi, da je povabilo k sodelovanju sprejela Yulia Roschina in s svojo ekipo podala poseben pogled na Trubadurja, navdušen pa je tudi nad tem, da bo na odru nastopil tenorist Branko Robinšak, ki letos praznuje 40-letnico umetniškega delovanja.
Yulia Roschina, ki je v operi debutirala leta 2016 z režijo Mozartove Figarove svatbe, je povedala, da jo je tokratno povabilo Hribernika spomnilo, kako rada ima opero. Zgodbo Trubadurja je podoživela zelo globoko, prek arhetipov in močne simbolike, ki se v operi kaže v dramatičnih in tragičnih elementih. Dogajalni prostor je postavila na ruševine nekdanjega svetišča, poseben pomen pa je pripisala tudi Luni kot nosilki ženskega načela ter s tem vsega intimnega, mističnega, nezavednega in iracionalnega.
Zgodba je po režiserkinih besedah dvojna: na eni strani je maščevanje, katerega nosilca sta grof Luna in Azucena, na drugi pa svetloba in ljubezen, ki ju pooseblja lik Leonore. Obenem je režiserka opozorila na ime Azucena, ki je špansko ime za lilijo. Njeni številni simbolni pomeni so bili tudi navdih za Verdija. Ta je povod za tragedijo umestil v preteklost, ko so na grmadi sežgali Azucenino mamo.
Dirigent Roberto Gianola je povedal, da ima Verdija v krvi oziroma da ga čuti v sebi in da mu vsakič, ko ga sliši, povrne moči. Pri tokratnem sodelovanju pa je bil vesel priložnosti sodelovanja z jubilantom Robinšakom in dvema rahlo drugačnima, a zelo dobrima sestavoma pevcev.
Za koreografijo je poskrbela Ana Pandur, za katero je to prvo sodelovanje z opero nasploh. Pri zgodbi jo je zanimalo ozadje za maščevanje, ki izvira iz travm, ki nekatere izvirajo iz otroštva, nekatere pa se prenašajo skozi generacije in se manifestirajo v maščevanjih.
V premierni postavitvi bodo nastopali Branko Robinšak, Monika Bohinec k.g., Elvira Hasanagić k.g. in Jure Počkaj k.g.. Monika Bohinec, ki igra Azuceno, je spomnila, da je minilo že 12 let od njene zadnje vloge v ljubljanski Operi, ko je upodabljala Suzuki. Tokratna vloga po njenih besedah predstavljala velik izziv za mezzosopranski glas, saj gre vse od altovskih do zelo visokih sopranskih tonov. S tem je Verdi opisal notranje travmatično doživljanje Azucene.
Elvira Hasanagić (Leonora) se je strinjala z Moniko Bohinec, da je Verdi mojstrsko oblikoval glasove likov glede na njihovo doživljanje. Tako so v njeni vlogi zajeti toni, ki simbolizirajo mehkobo, ljubezen ter naivnost in iskrenost, ki Leonoro "na koncu nese".
Za Robinšaka (Manrico) je to ena najljubših vlog. V nedavnem intervjuju je dejal: "Ponoven študij Trubadurja bi z veseljem poimenoval nedokončana simfonija; vedno najdeš še nekaj novega, vedno najdeš tisto osnovno Verdijevo genialnost. Verdijeva genialnost je pač v tem, da diši po padski zemlji in njeni elementarnosti." Grofa Luno igra Jure Počkaj. Kot je dejal, je počaščen, da je lahko del te zasedbe.
Dramaturginji sta bili Yulia Roschina in Ana Pandur, scenografinja Vasilija Fišer, kostumografinja Belinda Radulović.