Metafora steklenega stropa je bila iznajdena v 70. letih minulega stoletja in se uporablja za nevidne ovire, sestavljene iz predsodkov in stereotipov, ki ženskam otežujejo napredovanje. Pri ohranjanju spolnih dinamik večkrat ne gre za odprto mizoginijo, temveč za kulturo norm in sporočil, prepojenih z družbenim spolom, ki subtilno, a temeljito oblikujejo pravila vpletenosti in angažiranosti, medtem ko se kot družba skozi leta socializacije naučimo neupoštevanja ženskih ekspertiz in perspektiv. Prav simptome in sledi strukturnega in simbolnega, nevidnega nasilja lahko zasledimo v risarskih in slikarskih delih ter instalaciji na razstavi, so v sporočilu za javnost zapisali v kreativnem centru Poligon.
Ob pripravi razstave so zbrali tudi statistiko podeljevanja nagrad na področju kulture in kreativnosti. Tako je denimo od leta 1947 do danes Prešernovo nagrado dobilo zgolj 11,2 odstotka žensk, od leta 2010 naprej pa je delež Prešernovih nagrajenk 16,7 odstotka. Izmed vseh Prešernovih nagrajenk jih kar 82,5 odstotka nastopa na odru ali pred kamero.
Latvijska vizualna umetnica in ilustratorka Agate Lielpetere (1995) v svojih delih tematizira neskladje med mitom o uspehu, ki narekuje, da z marljivim delom lahko dosežeš vse, in resničnostjo, kjer je uspeh pogojen z različnimi družbenimi strukturami in mehanizmi. Vprašanja o intimnih in družbeno-političnih pozicijah umetnic (si) zastavlja risarka in doktorska študentka študija humanistike in družboslovja Tina Konec (1992), ki problematizira, kakšna bi naj bila uspešna ženska (umetnica, znanstvenica) "po naravi": ubogljiva, skromna, prijazna, marljiva.
Umetnica Sara Rman (1992) pa s serijo Urejen nered preizkuša zmogljivosti in izrazne zmožnosti materialov. Ob upogibanju in prilagajanju materialov ugotavlja, da je to pravzaprav prispodoba za način dela in strategijo preživetja znotraj umetnostnega sistema - v prekarnih delovnih pogojih je namreč nujno upogibati predvsem sebe.
Razstava Stekleni strop bo na ogled do 5. novembra.
Predstava Noister: C na kvadrat združuje oblike kinetične zvočne postavitve in sodobno gibalno predstavo, ki temelji na sodobnem cirkusu. Z združevanjem dveh različnih umetniških zvrsti raziskuje odnos med človekom in strojem ter nenehno izmenjuje vlogi manipulatorja in manipuliranega. Rezultat tega odnosa je zvok, ki postane katalizator za nadaljnjo interakcijo, saj povezuje prostor med izvajalcem in predmeti.
V predstavi protagonist Noister preda svoje življenje modularnim objektom zvočnikov, ki jih postavlja v različne negotove instalacije ali platforme, medtem ko interakcija med predmeti in Noisterjem ustvarja zvočno pokrajino, ki se premika po prostoru, zaradi česar je zvok soustvarjalec prostora, piše na spletni strani Cirkulacije 2.
Avtor in gibalec v predstavi je Tjaž Juvan, v tej različici se mu pridružujejo Borut Savski, Boštjan Leskovšek in Stefan Doepner. Avtor in kreator zvočniških objektov je Staš Vrenko, pomoč pri režiji je nudila Nina Ramšak, dramaturško svetovanje Andreja Kopač, zunanja očesa so Oton Korošec, Eva Zibler, Ravil in Nataša sultanov, video ima na skrbi Maj Vrenko.
Predstava je nastala v koprodukciji Mismo Nismo, Zavoda Bufeto in Cirkulacija 2.