Umetnost po besedah Hannah Arendt bolje naslavlja temo nasilja kot kritična teorija, saj zajame politično v vsej svoji nedoumljivosti in nezaključenosti. Zato je uprizoritev koncipirana na presečišču teoretske in performativne prakse, so zapisali v gledališču.

Po njihovih navedbah lahko teoretsko orodje Hannah Arendt uporabimo tudi za analizo trenutne vojne v Palestini, ki velja za "odraz neučinkovite mednarodnopravne politike, normalizacije vojnih zločinov, cenzure javnega mnenja, ekonomskega oportunizma in kolonialističnih praks". Konceptualna nujnost gledališkega projekta izhaja iz občutka nemoči in obupa nad tem, kako učinkovito obravnavati vprašanje genocida danes.

Kot so še zapisali v gledališču, je glas Hannah Arendt, politične teoretičarke, filozofinje, politične migrantke in Judinje iz sredine 20. stoletja, glas zatirane etnične skupnosti. Projekt zato njeno delo prepušča v interpretacijo političnemu migrantu, scenografu, režiserju in performerju Jeriesu AbuJaberju iz Palestine.

Uprizoritev se formalno naslanja na postopke dokumentarnega gledališča in performansa ter nastaja na relaciji osebnoizpovedne nuje performerja, uporabe dokumentarnega videomateriala in performativne širitve na polje mitologije, ki s svojo ustaljeno interpretacijo kot narativ poganja politično hegemonijo Zahoda.

Avtorji uprizoritvenega besedila so Juša Zidar, AbuJaber in Nika Korenjak, slednja je tudi dramaturginja. Scenograf je Branko Hojnik, kostumografinja Mateja Fajt, pod oblikovanje videa se podpisuje Atej Tutta, za glasbo je poskrbel Marjan Nečak, lektor je Martin Vrtačnik.