Avtorski projekt izhaja iz teoretskih del Hannah Arendt in se osredotoča na ontologijo nasilja in genocida ter preizprašuje koncept banalnosti zla. Umetnost, po besedah Hannah Arendt, bolje naslavlja temo nasilja kot kritična teorija, saj zajame politično v vsej svoji nedoumljivosti in nezaključenosti. Zato je uprizoritev koncipirana na presečišču teoretske in performativne prakse.
Teoretsko orodje Hannah Arendt lahko uporabimo za analizo trenutne vojne v Palestini, ki je odraz neučinkovite mednarodnopravne politike, normalizacije vojnih zločinov, cenzure javnega mnenja, ekonomskega oportunizma in kolonialističnih praks. Konceptualna nujnost gledališkega projekta izhaja iz občutka nemoči in obupa nad tem, kako učinkovito obravnavati vprašanje genocida danes.
Glas Hannah Arendt, politične teoretičarke, filozofinje, politične migrantke in judinje iz sredine 20. stoletja, je glas zatirane etnične skupnosti. Projekt zato njeno delo prepušča v interpretacijo političnemu migrantu, igralcu in performerju, podiplomskemu študentu snovalnega gledališča v Pragi, Jeriesu AbuJaberju iz Betlehema v Palestini. Z deli Hannah Arendt v arabskem prevodu, torej v jeziku zatiranih, moramo preizpraševati današnjo dialektiko žrtve in birokrata.
Uprizoritev se formalno naslanja na postopke dokumentarnega gledališča in performansa ter nastaja na relaciji osebnoizpovedne nuje performerja, uporabe dokumentarnega videomateriala in performativne širitve na polje mitologije, ki s svojo ustaljeno interpretacijo kot narativ poganja politično hegemonijo Zahoda.