V MGL prva slovenska uprizoritev drame Harper Regan Simona Stephansa

Kot je na včerajšnji novinarski konferenci še povedala Hieng Samoborjeva, so tekst v lanski sezoni v marsikateri evropski deželi kritiki proglasili za najboljšega v sezoni.

Po besedah dramaturginje Eve Mahkovic je skupni imenovalec Stephensove dramatike mit doma, kako ga zapustiti in najti svoj prostor pod soncem. Tudi to je igra o potovanju, o tridnevnem potovanju glavne junakinje od doma k bolnemu očetu in nato nazaj domov. Njena pot tako ni premočrtna, ampak gre za zaokroženo ciklično strukturo, v kateri okostje tvorijo trije ženski liki, ob Harper še njena hči in mati. Predstava je, kot je še dejala, obenem prikaz sodobne britanske realnosti.

Kot je povedal Ostan, ki se je tokrat z režijo spoprijel drugič, je zasedba drugačna, kot je za to predstavo običajno. V ljubljanski uprizoritvi nekateri igralci prevzamejo po več vlog, kar je kot možnost sugeriral že sam avtor. Ljudje, ki jih Harper srečuje na svoji poti, imajo namreč neko skupno črto, obrazi se ji ponavljajo.

Tekst se po njegovih besedah ukvarja s človeško seksualnostjo in s tem, kako je ta razpeta med gon in med željo, med tem, kaj v sebi potlačimo in kaj si priznamo, kaj v svojem seksualnem življenju živimo. Njegova velika vrednost pa je predvsem v tem, da se te teme ne loteva na izrazito deklarativen način, ampak zgodbo plete zelo nežno in nikjer kar "na pladnju ne prinese" te za zgodbo zelo boleče tematike v prvi plan.

Harper Regan je običajna ženska pri štiridesetih, ki se utaplja v vsakodnevnih obveznostih v službi in doma. Z brezposelnim možem Sethom, odraščajočo hčerjo Sarah in odtujenimi straši ima zapletene odnose. Nekega dne v službi zaprosi za dva dneva dopusta, ker želi obiskati umirajočega očeta v drugem kraju, a jo nadrejeni osorno zavrne. Tedaj se v njej nekaj prelomi. Ne da bi komurkoli kaj omenila, se kljub tveganju, da ostane brez dela, odpravi na pot.

To pa ni le pot k očetu, h kateremu pride prepozno, temveč tudi pot k sami sebi in njenim najbližjim. Nenavadna srečanja z osamljenimi moškimi, ki nosijo vsak svojo stisko, soočenje z očetovo smrtjo in ponovno snidenje z materjo Alison, s katero več let ni govorila, v njej sprožijo burne čustvene odzive, so o predstavi zapisali v gledališču.

V naslovni vlogi nastopa Jette Ostan Vejrup, v igralski ekipi so še Milan Štefe, Nika Rozman, Marijana Jaklič Klanšek k.g., Vito Weis k.g. in Lostos Vincenc Šparovec. Dramo je prevedla Alja Predan, kostumografka je Belinda Radulović, scenografka Petra Veber, oblikovalec svetlobe Pascal Merat in avtor glasbe Branko Rožman.

Simon Stephens (1971) je eden vidnejših sodobnih britanskih dramatikov. Njegove igre so pogosto natančne študije družinskega življenja in hkrati oris sodobnega urbanega sveta z vsemi njegovimi slabosti in pastmi. Medčloveške odnose prikazuje iskreno in brez olepševanja ter v iskrivih dialogih z osupljivo neposrednostjo posega globoko v človekovo dušo.