STA, Gibanica, 22. 2. 2015

Najboljša predstava na 7. Gibanici tako po mnenju žirije kot občinstva Okus tišine vedno odmeva

Na sedmem bienalu slovenske sodobne plesne umetnosti Gibanica, ki se je končal v soboto, je strokovna mednarodna žirija za najboljšo predstavo izbrala Okus tišine vedno odmeva Irene Tomažin. Predstava je dobila tudi nagrado občinstva, so sporočili prireditelji.
:
:
Nagrajenci
Andreja Rauch Podrzavnik
Mateja Bučar
Mateja Bučar
Jurij Konjar
Jurij Konjar
Kolektiv plesnih pedagogov Srednje vzgojiteljske šole in gimnazija Ljubljana (SVŠGL)
Irena Tomažin
Irena Tomažin
Luka Curk
Luka Curk
Tomaž Grom
Tomaž Grom
Uroš Kaurin in Vito Weiss
Uroš Kaurin in Vito Weiss

O najboljši predstavi je odločala strokovna mednarodna žirija v sestavi Paula Caspao, Jana Jevtović in Yvonna Kreuzmannova. Z nagrado strokovne žirije si je Tomažinova zagotovila gostovanje na Festivalu Performa / Platforma (začetek septembra), gostovanje na Festivalu Rdeči revirji (konec maja) ter Staro mestno elektrarno – Elektro Ljubljana kot prostor za vadbo in izvedbo nove predstave.

"Glas kot medij ustnega izročila, ki uglašene podobe prenaša iz generacije v generacijo, postavlja avtorica in izvajalka Irena Tomažin pred ogledalo: Komu pripadamo, ko pojemo - izročilu preteklosti ali konkretnemu trenutku tukaj in zdaj, naši prisotnosti? Subtilno preigravanje avtorice, ki je svoj glas osupljivih razsežnosti ponovno odkrila skozi ples, razpira melodije preteklih govorcev in njihovih govoric, medtem ko nam sedanjost v telo na novo vpisuje drugačne glasove, ki bodo nekoč postali izročilo prihodnosti," so zapisali o predstavi, ki je nastala v koprodukciji Emanata, Maske in Cankarjevega doma.

Arhaične, predčloveške in nepodružbljene glasove, zvoke in šume, ki jih lahko proizvede telo, in nezavedne podobe Irena Tomažin sooča z glasovi in gibi, ki jih sedanjost s tehničnimi zvoki in vibracijami na novo vpisuje v telo. Pri tem se razpirajo humorne in subverzivne vrzeli med glasom in pomenom, telesom in glasom, javnim in zasebnim, normalnim in bizarnim.

Utemeljitve strokovne žirije

»Performans Irene Tomažin Okus tišine vedno odmeva razumem kot delo, ki koreografira zvok – njegove premike, potenciale, uporabnost za dekonstrukcijo, rekonstrukcijo in spreminjanje; za vsa dejanja in poskuse, ki ne služijo izbrisu telesa, ki jih proizvaja, ampak mu omogočijo, da postane nekaj drugega. Material, ki je naenkrat morebiti hkrati manj in bolj človeški. Okus tišine vedno odmeva se je pred mano dvignil kot neke vrste zapreka ali težava, predstavljena na način, ki mi ni pustil nobene druge možnosti, kot da premislim, kako bi se je lotila. Tako srečanje posamezniku ne dovoljuje, da bi bil ali ostal, kdor je bil še pred trenutkom. Po njem nismo več vedeli, kje natančno smo. Pretresel je načine, na katere produciramo in občudujemo identiteto, in omogočil, da pozabimo nase; destabiliziral je naš način razmišljanja in tako ustvaril pogoje, iz katerih lahko vznikne še nepreverjena misel«. (Jana Jevtović)

»Vesela sem, da je nagrado dobila Irena Tomažin. Upam, da ji bo pomagala nadaljevati raziskovanje giba in glasu, ker – to sem tudi javno povedala – se me je to globoko dotaknilo; naravna povezava med telesom, glasom in mislijo, ter presenetljiv in izviren način, na katerega je skozi delo z glasom in kretnjami sposobna preobraziti svoja čustva. Vključno s scenografijo, lučmi, zvokom in kostumografijo ji je uspelo ustvariti celovito predstavo, ki je nedvomno delo zelo kakovostne performerke. Pri njej pa občudujem še nekaj – Irena se je poglobila v raziskovanje pesmi in njihovih korenin, ki pa niso slovenske, ampak – če sem prav razumela –  ukrajinske, in jih s svojo interpretacijo uspela približati sodobnemu občinstvu«. (Yvona Kreuzmannová, Tanec Praha, Češka)

»Eden  od vidikov, ki me je pri tem delu globoko ganil, je bil način, na katerega Irena Tomažin raziskuje glas kot eksperimentalni koreografski element, kako ga »pozunanji«. Zvok konstantno vrača mnogoterim prostorom in časom, iz katerih prihaja, in ga vedno znova jemlje iz različnih točk, da ga na različne načine obdela. Najpomembneje pa je, da ta uporaba telesa kot medija – ali dobesedno stroja – za obdelavo ne samo lastnega glasu, ampak mnoštva glasov iz oddaljenih krajev in časov, nedvomno prinaša politično pomembno premestitev glasu iz produkcije  subjektivnosti, ki je običajno povezana z domnevno edninskim in edinstvenim telesom/subjektom. Nenazadnje ob tem delu premišljujemo, da če so naši glasovi dejansko konstituirani iz različnih glasov, ki prihajajo iz različnih časov in prostorov, tj. če v resnici ne posedujemo lastnega glasu, je naša odgovornost do tega, kako glas pozicioniramo, koreografiramo, de-koreografiramo in re-koreografiramo skladno s tem, kaj ima smisel v določeni situaciji, še večja«. (Paula Caspão)

Gibanica