V MGL ponovno Nevihta, tokrat v režiji Jerneja Lorencija

Na včerajšnji novinarski konferenci je Hieng Samoborjeva povedala, da je režiser v "nežni režiji s čvrstimi poudarki" ohranil osrednjo pozicijo velike ljubezenske zgodbe v obliki ljubezenskega trikotnika. Predstava po njenih besedah potrjuje, da temeljne človekove zadeve, kot je ljubezen, ostajajo za vse čase nespremenjene in nespremenljive, spreminja se le kontekst.

Zgodovinski kontekst igre predstavlja hermetično 19. stoletje, ko je bila Rusija simbol nazadnjaštva in stalno zoper revolucionarna gibanja. Tak je tudi svet dramskih oseb, ujetih v ruralno okolje in spone tradicije in religije. Nevihto je Ostrovski snoval več let in jo izdal jeseni 1859, v času razcveta ruske dramatike in dobro leto pred začetkom obsežnih reform carja Aleksandra II.

Glavna junakinja igre je Katarina (Nika Rozman), mlada poročena ženska, ujeta v mrzlo hišo neusmiljene tašče, bogate trgovke Kabanovke (Jožica Avbelj), ki v strahovladju gospoduje mladi trojki: snahi Katarini, radoživi hčerki Barbari (Alja Kapun) in mevžastemu sinu Tihonu (Matej Puc), ki mu žena Katarina predstavlja le nekakšno nujno zlo in ki si od matere in žensk v hiši najraje oddahne ob steklenici vodke.

V mestecu ob Volgi prebiva tudi Moskovčan Boris Grigorjevič (Primož Pirnat), čigar finančna usoda je na milost in nemilost prepuščena hitri jezi strica, uglednega trgovca Dikoja (Boris Ostan). Med Katarino in Borisom v nekaj brezbesednih srečanjih na promenadi zaplameni prepovedana ljubezen, so zgodbo orisali pri MGL.

"V čast in slast mi je, da je pričujoča predstava bila hkrati prva predstava gledališča. (..) Največja odlika teatra je erotizem in mislim, da se je v tem teatru eros razcvetel," je povedal Lorenci. Po njegovih besedah je Ostrovski izvrstno združil zgodovinski kontekst igre in arhetipsko ljubezensko situacijo: "Svetova se križata v točki žrtvenega kozla. Ta spoj je vrhunski in univerzalen".

Po besedah dramaturginje Eve Mahkovic glavna junakinja pluje proti vetru, se upira okolju. Rozmanova pa je dejala, da je imela občutek, da Katarina nima mesta v tem svetu. Slutnjo pobega sicer predstavlja lik Borisa, vendar je to človek, ki, kot je dejal Pirnat, v največji meri živi v slovesu.

Igro je prevedla Tatjana Stanič. Scenograf je Branko Hojnik, kostumografka Belinda Radulović, koreograf in asistent režiserja pa Gregor Luštek. Avtor glasbe, ki jo na odru izvaja ansambel Volga, je Branko Rožman.

Ruski dramatik Aleksander Nikolajevič Ostrovski (1823-1886) se je najprej poskusil v pisanju komedij, v katerih je smešil predstavnike nekultiviranega, samozadovoljnega razreda trgovcev, ki ga portretira tudi v Nevihti. Kasneje se je preusmeril v zgodovinske drame. Ustanovil je moskovski Mali teater in bil pred smrtjo imenovan za umetniškega vodjo vseh državnih moskovskih gledališč.