Poleg tega so bili nagrajeni še Jernej Lorenci (za režijo), Primož Pirnat in Matej Puc (za igro), Nika Rozman (za mlado igralko), Branko Hojnik (za scenografijo), Branko Rožman (za glasbo), Belinda Radulović (za kostumografijo) in Maja Cerar (za oblikovanje govora), Jernej Lorenci pa je leta 2013 na beograjskem gledališkem festivalu Bitef prejel tudi nagrado za režijo.

Predstavo si lahko ogledate na tej povezavi.

V MGL so predstavo Nevihta v režiji Lorencija na oder postavili konec leta 2011, ob 60-letnici gledališča. Prav Nevihta je bila namreč prva predstava, ki so jo uprizorili ob začetku delovanja MGL. Gre za najbolj znano dramo Ostrovskega, ki velja za klasika ruskega realističnega gledališča sredine 19. stoletja.

V utemeljitvi za veliko nagrado Festivala Borštnikovo srečanje so zapisali: "Sodobni duh, ki prežema uprizoritev Nevihta, je posledica več dejavnikov. Soočeni smo s svežino novega prevoda, pretočnostjo ansambelske sinergije, izpiljeno večplastno govorno podobo in režijsko mislijo, ki suvereno poseže v srž izvirnega časa – v Rusijo 19. stoletja, sočasno pa z njo plodno komunicira skozi novodobne pristope, tako na nivoju igralskih principov kot tudi tehnoloških aparatur. Ključni adut uprizoritve je v ujemu izvedbenega ravnovesja, ki se od izvirne zgodbe inteligentno distancira, a obenem izkazuje do nje izjemno spoštovanje in odločno refleksijo. Temelj dogajalne pretočnosti izhaja iz izjemne ansambelske povezanosti, ki vseskozi nadzorovano ostaja na tanki liniji med samoironijo, popolnim stapljanjem z vlogo in zmožnostjo vpogleda v dane situacije s (streznjenim) korakom vstran. Nevihta se kaže kot svojevrsten izvajalski produkt, ki ga poganja senzibilnost vzpostavljanja odnosov med glasbo in situacijami, suspenzi in prekinitvami, besedami in molkom, zgodovino in sedanjostjo. Osrednji obravnavani fenomen – ljubezen – pa se skozi nekonvencionalne prijeme uspe izluščiti v vsej svoji nežnosti, surovosti in večnosti."

"Z udarnim in duhovitim začetkom predstave je režiser Jernej Lorenci dal vedeti, da se ne bo ukvarjal s temi vprašanji, pač pa predvsem z ostro kritiko skupinice meščanov, ki tekom predstave postajajo vedno bolj sodobni. Večino prvega dejanja je zasnoval kot nekakšen televizijski resničnostni šov: na začetku na izpraznjenem odru (scenografija Branko Hojnik) vsi nastopajoči razneženo prepevajo Slovenija, od kod lepote tvoje, v ozadju igra »ansambel Volga«, med vsemi pa se kot nekakšna konferansjeja smukata eksotično zasnovana Fjokluša (Jette Ostan Vejrup) in Kuligin (Janez Starina), ki prisotne z mikrofonom intervjuvata in s tem predstavljata zametke dogajanja in obrise odnosov. S skoraj stalno prisotnostjo vseh na odru, ki, medtem ko z veseljem poslušajo izpovedi drugih, v ozadju kibicajo, jim pritrjujejo ali se zgražajo in ki neženirano tudi sami izpovedujejo svoje intimnosti, Lorenci razgalja posledice vsesplošne medijske oziroma družbene orumenelosti. Pri ironiziranju teh ritualov je neusmiljen, v cinični tajkunski brezskrupuloznosti Dikoja (Boris Ostan) pa zlahka prepoznamo koga iz našega vsakdana." (Vesna Jurca Tadel, Pogledi)