V 50. letih minulega stoletja je tedanji predsednik ZSSR Nikita Sergejevič Hruščov od sovjetskih znanstvenikov zahteval, da na obletnico boljševiške revolucije v orbito izstrelijo umetni satelit, ki naj v vesolje ponese prvo živo bitje. Pasje kozmonavte so iskali med potepuškimi psi na ulicah Moskve in v zavetiščih. Psička Lajka se je izkazala kot najbolj vzdržljiva. Njena zgodba je edinstvena tudi zato, ker je bila že pred poletom obsojena na smrt. Znanstvenikom namreč ni uspelo pravočasno razviti tehnologije, ki bi psički omogočila vrnitev na Zemljo, so zapisali v MGL.

Lukšič je s prepletanjem dramske in lutkovne igre, predvsem pa gledališča predmetov, raziskoval posameznikovo težnjo po popolni svobodi ter njegovo potrebo in željo po pripadnosti. Ob tem ga je zanimala zlasti ranljivost posameznika. Lukšič, ki nastopa na odru, je tudi avtor scenarija in scenske zasnove, avtor songov in glasbe ter likovne oz. scenske zasnove. Kot je pojasnil, sta z Evo Jagodic, ki je soavtorica scenarija in uprizoritvene zamisli ter dramaturginja, želela raziskovati človekovo željo po pripadnosti in hkrati željo po samoti. Nato je prišel do ugotovitve, da ni nič bolj samotnega, kot je pes v vesolju, sledila je povezava s psičko Lajko kot izgubljenim satelitom, ki tava po vesolju.

Po besedah direktorice in umetniške vodje MGL Barbare Hieng Samobor se zdi, da ustvarjalci predstave vseskozi vztrajajo v izbrani formi naivnega oz. nedolžnega sledenja osnovni zgodbi skozi oko psičke Lajke oz. skozi observacijo. Vendar je to po njenem prepričanju le metoda, da Lajka preraste "v metaforo, ki je in mora biti politična", da postane metafora "za vsa živa bitja na svetu, ki trpijo zaradi neke višje odločitve".

Lukšičev projekt je prvi v ciklu monoprojektov igralcev MGL, sledila mu bosta še projekta Borisa Ostana in Lotosa Vincenca Šparovca.

Predstava Vse to sem videla, ko sem letela mimo je sicer že imela slavnostno premiero na silvestrovo.