Odločitev za to, da se uprizoritvena vsebina preoblikuje v muzikal in ne v dramsko besedilo, omogoča prav njen potencial, da z unijo dramskega in glasbenega doseže globljo evokacijo emotivnega. Emocija je torej temeljni gradnik muzikala in tudi v kozmomuzikalu, ki se ob vzpostavitvi minimalistične estetike sicer odreka drugim prepoznavnim specifikam medija, kot sta vizualni spektakel ali ples, predstavlja njegovo primarno tkivo. Življenjsko zgodbo, podano s perspektive moskovske potepuške mešanke Lajke, ki je bila leta 1957 izbrana za polet s sovjetskim vesoljskim plovilom Sputnik 2 in je v vesolju tudi umrla, ustvarjalca razplastita v obravnavo univerzalnih eksistencialnih tem, umeščenih v vse relevantnejšo izkušnjo osamljenosti in izolacije. Pri tem ohranjata premišljeno distanco, ki le redko zapade v melodramatičnost.

Dramaturginja Eva Jagodic in igralec Matic Lukšič se podpisujeta pod scenarij, medtem ko je avtor songov in njihove uglasbitve Lukšič sam. Je tudi edini izvajalec, ki monodramsko uprizoritveno vsebino nosi z veliko mero ekspresivne prezence. Njegova črna oprava, ki z raznolikimi detajli, kot so resice na rokavih in pianistov smoking, spominja na nekakšen stilni konglomerat, morda najbolj sporočilno prepoznavno razsežnost pa nosi prav ob izzivanju heteronormativnih standardov. Svetleči čevlji z visoko peto, frizura s kitkami in dejstvo, da Lajko igra moški, predstavljajo vizualne in vsebinske uprizoritvene specifike, ki zaobhajajo klasifikacijo družbenega spola. Čeprav se na prvi pogled morda zdi, da z integracijo tem LGBTQ uprizoritev zaobide osnovno tematsko jedro, pa ravno dejstvo, da jih drugje neposredno ne naslavlja, afirmira normalizacijo identitetne pluralnosti in s tem sporoča, da drugačnost ne potrebuje utemeljevanja, legitimiranja in pojasnjevanja, temveč si lahko vzame dovoljenje, da preprosto obstaja.

Skupno točko z zgoraj omenjeno temo uprizoritev najde v obravnavi predstavnice spregledanih. Na Lajkino slavo sicer opominjajo številni ruski spomeniki, vendar v globalni zavesti obstaja predvsem kot emblem sovjetske zmage. Sestop s simbolnega mesta, ki ga uprizoritev izvede, ko psički podeli glas in jo individualizira, postane družbeno kritično dejanje, ki v faktografsko zgodovinjenje politične moči vnese osebno zgodbo. S tem opozori na ideološkost dikcije, ki obravnava zgolj zmagovalce in poražence. Lajkin govor pa še ni emancipatorno dejanje, tako kot tudi njeno poimenovanje in udomačitev še nista dejanje izbrisa iz območja nevidnega in premestitev v polje subjekta. Njena zgodba je retrospektivno razgrnjena prvoosebna izpoved, ki poskuša ostajati predvsem znotraj okvirjev pasje zavesti. Podredljiva in nedolžna naivnost Lajki omogoči, da vse od ulične ugrabitve pa do izstrelitve v vesolje prenaša postopke, v katerih dominirajo izolacija, analiziranje in treniranje: potrpežljivo in z upanjem na to, da bo nekoč nekomu pripadala. Prav to ustvarjalcema dopušča učinkovito plasiranje kontrasta med Lajkino željo po pripadnosti in človeškim pohlepom, ki zaradi nenasitne težnje po napredku tudi živa bitja, izrabljena za dosego svojih ciljev, spreminja le v kolateralno škodo. Ali še perverzneje, v znak svoje zmage.

Zgodba pa se tragični vsebini navkljub ne vdaja pretiranemu sentimentalizmu, saj Lukšič v vlogi napovedovalca in gostitelja zavestno vzpostavlja distanco do vsebine pripovedovanega. Na spodmikanje fikcije opozarja tudi scenografija, ki, sestavljena pretežno iz praktikablov, delno razkriva drobovje gledališča. Pa tudi dejstvo, da se po zapetem songu Lukšič vsakič znova prikloni, s čimer poudari svojo vlogo nosilca zgodbe. Tako Lajke zares ne uteleša ali reprezentira, temveč z asociativno bogatim besedilnim korpusom sproža gledalčevo domišljijo, ki jo še krepi sugestivna uporaba predmetnega gledališča. Lajka in drugi psički zavzamejo formo šahovskih figuric, Lukšičeve roke, ki z njimi samovoljno manevrirajo, pa postanejo upodobitev človeške moči in kontrole.

Lajkina zgodba tako ni zgolj in samo zgodba o človeški nadvladi nad živalskim svetom, temveč je hkrati tudi odsev medčloveških razmerij: v Lajkini želji po pripadnosti leži metafora za vse pozabljene, odvečne ljudi, prepuščene sistemskim zlorabam, ukleščene v kolesje politike in kapitalizma.

Imaginativno besedilo, ki z naborom detajlov slika učinkovite vizualne predstave, Lajkino zavest definira predvsem prek njene sposobnosti zaznave vonja. Od nabora povsem konkretnih zaznav z namenom doseganja poetičnega učinka mestoma zaide tudi v preveč abstraktne, kot sta npr. »vonj po uspehu« ali »vonj po tajnosti«. Pripovedni način se onstran realizma (ali pa v karakterno nedoslednost?) iz psu prilagojene, poenostavljene dikcije širi s sestopom v zahtevnejše formulacije, najradikalneje pa v nabor uvidov, ki presega pasjo zavest. Ustvarjalca se temu prehajanju nekoliko izogneta tako, da zgodovinske okoliščine in podatke za razumevanje hladne vojne umestita v samostojne sekvence, mizanscensko postavljene v ozadje odra. V njih Lukšič prevzema vloge človeških akterjev in z uporabo metronoma sugerira napetost, pričakovanje in iztekanje časa. Pa vendar se Lajkina zavest po večini širi onstran dometa pasjega razumevanja sveta. Najmanj je učinkovita takrat, ko zaide v neposredno sodbo človeških dejanj, najbolj pa, ko ohranja nekakšno obvladano distanco, ki se osredotoča predvsem na s čudenjem zaznamovano opisnost zunanjega sveta. Prav to omogoči, da se refleksija dogajanja ne zgodi v Lajki, temveč Lajka le ponudi vse informacije, ki spodbudijo refleksijo v gledalcu samem. Lajkina zgodba tako ni zgolj in samo zgodba o človeški nadvladi nad živalskim svetom, temveč je hkrati tudi odsev medčloveških razmerij: v Lajkini želji po pripadnosti leži metafora za vse pozabljene, odvečne ljudi, prepuščene sistemskim zlorabam, ukleščene v kolesje politike in kapitalizma.

Songi, morda nekoliko preveč na gosto posejani med pripovedne fragmente, najdejo odskočno desko za vstop v petje različno uspešno. Sicer besedilno sugestivni in poetični, ostajajo zaznamovani s kantavtorsko spevnostjo, ki ustvarja predvsem občutek skladnega glasbenega sloga predstave. Avtorske glasbene kompozicije z rahlimi variacijami v tonaliteti in glasbenem ritmu tako včasih delujejo predvidljivo. Kljub temu je Vse to sem videla, ko sem letela mimo večplastna predstava, ki bo nagovorila tako odraslo kot tudi mlado občinstvo.