Opera La Gioconda, katere ustrezni slovenski prevod bi bil Vesela ženska ali po zgledu enega izmed angleških prevodov tudi Pevka balad, se je izmed enajstih Ponchiellijevih oper do danes edina ohranila na repertoarju glasbenih gledališč.

Po svoji praizvedbi v milanski Scali se je uveljavila kot ena najuspešnejših glasbeno-gledaliških stvaritev med obema praizvedbama Verdijevih oper Aida (1871) in Otello (1887), čeprav je zaradi svoje monstruoznosti - bila je namreč pisana v slogu velike opere, ki je poleg šestih velikih vlog zahtevala še zbor, baletni ansambel in velik arzenal odrskih učinkov - bila že nekoliko v zatonu v primerjavi s tedanjimi glasbeno-gledališkimi trendi.

Kompleksno zgodbo, ki se dogaja v Benetkah v 17. stoletju, ko je cerkvena inkvizicija še vedno odločala o usodi preštevilnih življenj, je po motivih prozne drame Angelo, tiran iz Padove Victorja Hugoja ustvaril libretist Arrigo Boito, ki se je pod avtorstvo besedilne predloge podpisal s psevdonimom Tobia Gorrio.

Sprožilni dogodek pripovednega toka historične opere je Giocondina zavrnitev ljudskega pevca Barnaba, ki postane ljubosumen na tekmeca in Giocondinega izvoljenca Enza, v katerem prepozna izgnanega genovskega kneza Grimalda. Barnaba iz maščevalnosti in da bi obračunal s svojimi nasprotniki v nabiralnik vrže anonimno ovadbo zoper Enza, ki ga bremeni ljubezensko razmerje z Lauro, sedanjo ženo Alviseja Badoera, enega izmed načelnikov beneške inkvizicije.

V operi, ki jo je Ponchielli nekajkrat revidiral, nastopa šest protagonistov, od katerih je vsak predstavnik enega izmed šestih glavnih tipov glasu, torej soprana, mezzosoprana, alta, tenorja, baritona in basa. Od glasbenih točk se je poleg denimo tenorske arije Cielo e mar, dueta Gioconde in Laure in arije Gioconde v trajni kolektivni spomin zapisal tudi balet Ples ur iz tretjega dejanja, ki je bil zaradi svoje prepoznavne melodije uporabljen tudi kot podlaga animiranih filmov in kot napev popevke Hello muddah, hello fuddah Allana Shermana.

V naslovni vlogi Giaconde se bo predstavila Rebeka Lokar, Alviseja Badoera bo odpel Dragoljub Bajić, njegovo soprogo Lauro Adorno Irena Petkova, Dada Kladenik pa bo nastopila v vlogi matere Gioconde. Vlogo genoveškega kneza Enza Grimalda si bosta izmenjavala Renzo Zulian in Ivan Momirov, ostale vloge pa bodo odpeli in odigrali Luka Brajnik, Bogdan Stopar, Sebastijan Čelofiga, Jernej Luketič in Bojan Hinteregger.

V predstavi bodo sodelovali tudi baletni ansambel, operni zbor in simfonični orkester Opere in Baleta SNG Maribor pod taktirko dirigenta Gianluce Martinenghija, za scenografijo pa je poskrbel Filippo Tonon, ki se je skupaj s Carlo Galleri podpisal tudi pod kostumografijo.

Uprizoritev velike opere Gioconda, ki je bila nazadnje izvedena v sezoni 1974/1975 v režiji Franja Potočnika in pod dirigentskim vodstvom Kristijana Ukmarja, za mariborsko operno hišo predstavlja velik umetniški izziv in podvig. Kot so še zapisali v gledališču, bo s svojo spektakelsko noto znatno popestrila hišni repertoar in zapolnila vrzel v zvrsti velike historične opere.

Po petkovi premieri bo La Gioconda na sporedu še 2., 4., 6. in 8. oktobra, potem pa se seli v Verono, kjer jo bodo uprizorili konec meseca.