Edino uspešno opero italijanskega skladatelja Amilcareja Ponchiellija (1834–1886), ki se je do danes ohranila na opernih odrih, lahko slogovno uvrstimo med naslednice Verdijevih oper in začetnikov verizma (Mascagni, Leoncavallo, Puccini), označimo pa jo lahko tudi kot ljudsko opero, predvsem po zborih, ki temeljijo na beneških plesih in pesmih, obenem pa jo zaznamujejo impozantne množične scene in dramatične solistične točke, ki so sicer značilne za zgodovinsko opero. Avtor libreta Arrigo Boito, ki se je tudi sam uveljavil kot skladatelj, je pri ustvarjanju besedilne predloge izhajal iz dramskega dela Angelo, tyran de Padoue (Angelo, tiran iz Padove) Victorja Hugoja iz leta 1835. Po manjših lokalnih uspehih je Ponchielli svoj prvi večji preboj doživel šele z opero I Lituani (Litovci), ki je nastala po motivih zgodovinske epske pesnitve Konrad Wallenrod poljskega pisatelja Adama Mickiewicza in je bila prvič izvedena leta 1874 v milanski Scali, kar ga je spodbudilo h komponiranju naslednje operne mojstrovine La Gioconda. Njena praizvedba 8. aprila 1876 v milanski Scali je bila zelo uspešna, še bolj pa krstna izvedba revidirane različice, ki je bila uprizorjena v milanski Scali leta 1880. Prav druga uprizoritev mu je utrla pot tudi na druge svetovne operne odre v New Yorku, Barceloni, Londonu, Sankt Peterburgu in drugod, čeprav izvajajo danes to opero pretežno v Italiji.

Boito, ki je avtorstvo libreta skušal »zamaskirati« z uporabo psevdonima Tobias Gorrio, ki je pravzaprav dokaj očiten anagram njegovega imena, se je precej oddaljil od Hugojevega izvirnika, pri čemer je prizorišče dogajanja prestavil iz Padove v Benetke iz 17. stoletja, nato pa še dodobra prevetril dramaturško konstelacijo oseb in njihovih odnosov. Njegov cilj je bil ustvariti predvsem všečno zaporedje odrskega dogajanja in podob, ki jih je laže uglasbiti, četudi so v psihološkem smislu morda manj prepričljive. Tizba (fr. Tisbe), ena izmed protagonistk Hugojeve drame, se je v Boitovi odrski zgodbi prelevila v čutečo žensko Giocondo, ki je iz ljubezni do svojega izvoljenca Enza pripravljena žrtvovati tudi svoje življenje. Medtem ko je lik genovskega kneza Enza Grimalda zajet v nekakšen arhetip zaljubljenega aristokrata, je figura Barnabe, vohuna beneške inkvizicije, veliko bolj intrigantna. Njegov monolog O monumento s konca prvega dejanja ne razkriva le pomembnih političnih dejstev in dogodkov v Benetkah, temveč se s svojim nihilističnim in makiavelističnim mišljenjem kaže kot nekakšen predhodnik Jaga iz Verdijevega Otella. Nekatere pomanjkljivosti v kontekstu individualne psihološke karakterizacije je Boito skušal nadomestiti s strategijami, ki jih lahko zasledimo v sižejih francoske velike opere (fr. grand opéra), in tako se namesto konvencionalnega ljubezenskega trikotnika v operni zgodbi pogosto izrisuje kompleksen splet različnih čustvenih, a ne nujno tudi vzajemnih zvez: Barnaba je zaljubljen v poulično pevko Giocondo, čeprav ga ta ostro zavrača, saj je sama zaljubljena v Enza Grimalda – ta v resnici ljubi Genovčanko Lauro Adorno, ki pa prezira svojega moža Alviseja Badoera, mogočnega beneškega patriarha in inkvizitorja.

Občudovanje italijanskih opernih skladateljev poznega 19. stoletja, ki so ga ti gojili do francoske velike opere, zlasti del Meyerbeera in Gounoda, se kaže tudi v Ponchiellijevi partituri, v katero so vključeni zvočno učinkoviti zbori in plesi, kot denimo furlana (furlanski ples) iz prvega dejanja ali najbolj znana točka, Ples ur (Danza delle ore) iz drugega prizora tretjega dejanja, ki jo pogosto izvajajo tudi samostojno na simfoničnih koncertih. Melodije arij so povečini še vedno tesno povezane s tradicijo belcanta, med drugimi tudi rožnovenska arija Giocondine slepe matere (it. La Cieca) Voce di donna o d'angelo, katere tema se pojavi že v predigri in se ponavlja kot spominski motiv, ali pa znana Enzova romanca Cielo e mar iz drugega dejanja, ki je stalna točka na koncertih tenoristov že od nastopov slavnega Enrica Carusa. Med psihološko najbolj pretresljive pevske »manifeste« nedvomno sodita Giocondina arija Suicidio! iz četrtega dejanja, ko se Gioconda iz ljubezni do Enza premisli, da bi umorila tekmico Lauro, ali pa denimo arija razjarjenega Laurinega moža Aviseja Si! morir ella de' iz tretjega dejanja, ko skuša prisiliti Lauro k samomoru.

Opera La Gioconda je pomembno vplivala na operno generacijo poznejših italijanskih skladateljev t. i. mlade šole (it. Giovane Scuola), kar se kaže v smeri posebno ekspresivnih učinkov v kantileni, ki jih skladatelji dosegajo z godali v oktavnih legah, kar je pozneje postalo značilno zlasti za Puccinijevo ustvarjanje. V Giocondi, kjer lahko tako v vokalnem kakor tudi v orkestralnem partu zaznamo psihično težo in duševne stiske, ki jih prestaja protagonistka, lahko primer takšnega učinka najdemo denimo v že omenjeni Enzovi romanci Cielo e mar. Uspeh praizvedbe Gioconde je Ponchielliju prinesel velik ugled v tedanji Italiji in tudi v širšem mednarodnem okolju, kar je botrovalo k njegovi kasnejši izvolitvi za profesorja kompozicije na milanskem konservatoriju, kjer sta bila njegova učenca med drugimi tudi Pietro Mascagni in Giacomo Puccini.

Med najvidnejšimi interpretkami naslovne vloge (Gioconde) v 20. stoletju so bile Maria Callas, Renata Tebaldi, Anita Cerquetti in Zinka Kunc-Milanov, v vlogi Laure Adorno pa sta blesteli predvsem Fedora Barbieri in Giulietta Simionato. Med najvidnejše tenorske protagoniste v vlogi Enza Grimalda velja prišteti Giannija Poggija in Maria del Monaca; vidnejši interpreti drugih vlog so bili še Giulio Neri, Cesare Siepi (Alvise Badoera), Paolo Silveri, Ettore Bastianini (Barnaba) in Maria Amadini (La Cieca).

Opero La Gioconda so na Slovenskem prvič uprizorili 4. junija 1938 v ljubljanski Operi, v Mariboru pa prvič šele po drugi svetovni vojni v sezoni 1958/1959 s premiero 26. aprila 1959. Opero je pod glasbenim vodstvom Jakova Cipcija režijsko pripravil Anton Koren, koreografske točke je zasnoval Maks Kirbos, scenografijo pa Jože Polajnko. Med vodilnimi pevskimi interpreti so bili Ada Sardo (Gioconda), Aleksander Kovač in Engelbert Rudolf (Alvise Badoero), Dragica Sadnik (Laura Adorno), Oskar Zornik in Jože Kragelj (Enzo Grimaldo), Miro Gregorin (Barnaba), Ada Thuma in Mija Vidic (La Cieca oziroma Slepa žena). Izvedba je bila v slovenskem jeziku v prevodu Ruže Lucije Petelin, produkcija pa je doživela kar dvaindvajset predstav. V mariborskem gledališču so Giocondo nazadnje uprizorili v sezoni 1974/1975 s premiero 23. maja 1975. Glasbeni vodja operne produkcije je bil Kristjan Ukmar, režijski koncept je pripravil Franjo Potočnik, izvirno koreografijo je prispeval Iko Otrin, kostumografijo pa je zasnovala Vlasta Hegedušić. Posamezne vloge so poustvarili Ada Sardo (Gioconda), Ada Thuma in Božena Glavak (Laura Adorno), Josef Fejk (Alvise Badoero), Carlo Biasini in Rajko Koritnik (Enzo Grimaldo), Sergio Brunello (Barnaba) ter Majda Švagan (La Cieca). Premieri je sledilo še deset ponovitev.

(Iz gledališkega lista uprizoritve)