Uprizoritev odlikuje odlična zasedba igralk in igralcev ansambla SNG Drama Ljubljana, ki jo sestavljajo: Gregor Baković, Vanja Plut, Katja Levstik, Andrej Nahtigal, Ivo Ban, Silva Čušin, Uroš Fürst, Klemen Slakonja, Saša Mihelčič, Maša Derganc, Iva Babić, Vojko Zidar in gost Tadej Pišek.

Kostumsko podobo uprizoritve podpisuje Alan Hranitelj, scenografijo Marko Japelj, glasbo Mitja Vrhovnik Smrekar, luč Pascal Mérat. Dramaturginja je Mojca Kranjc, svetovalec za odrski gib Matija Ferlin, lektor Arko in korepetitorka Mojca Lavrenčič.

V igri japonskega vsestranskega ustvarjalca Koba Abeja Prijatelji (Tomodachi,1967) se (tako v gledališkem listu zapiše prevajalec Iztok Ilc) »kažeta dve večji temi: vdiranje v zasebnost in vsiljevanje novega reda, ki naj bi bil za podjarmljenega nekaj dobrega«. Ilc dodaja, da v igri ni nič japonskega, saj se je Abe trudil otresti vsega, kar je dojemal kot japonsko.

V stanovanje mladega moškega nepričakovano vstopi nenavadna družina in se naseli pri njem. Družina, ki jo sestavljajo mama, oče, stara mati oziroma stari oče, tri hčere in trije sinovi, se odloči, da bo mladega moškega rešila osamljenosti. Moški, pretresen ob nenavadnem vdoru, jih poskuša prepričati, naj odidejo, vendar je razum ob njihovem »dobrohotnem« vztrajanju popolnoma neučinkovit. Podobno neuspešno kliče moški na pomoč policijo. Čudaška družina ga postopoma oropa smisla življenja: moški izgubi samozavest in veselje do dela. Družina ga v imenu bratstva in ljubezni prepričuje, da je njegova želja po zasebnosti zmotna.

Uprizoritev se giblje med absurdom in realizmom, Prijatelji pa se od drugih predstav razlikujejo tudi po tem, da je v tako majhnem prostoru (zgodba je namreč postavljena v kocko dimenzije 5 x 5 metrov, ki ustvarja na odru občutek tesnobe in poudarja dejanje vdora organizirane skupine v življenje individuuma) prisotna tako velika igralska zasedba.

Režiserko Matejo Koležnik je pri tem besedilu pritegnila predvsem »prisotnost obeh skrajnih polov družbenosti – na eni strani individuuma, ki je osredotočen samo na lastni interes in na drugi strani organizirane skupine, ki lastne interese podreja skupnemu, lahko pa v imenu tega lastnega interesa krade in mori brez posledic.«

O Kobu Abeju in Prijateljih

Kobo Abe (1924−1993) je psevdonim japonskega dramatika in pisatelja Kimifuse Abeja, ki ga po nadrealističnih, pogosto morastih upodobitvah posameznika v sodobni družbi in po modernistični senzibilnosti primerjajo s Franzem Kafko in Albertom Moravio. Osrednje teme njegove dramatike so izguba identitete, odtujenost, osamljenost posameznika v bizarnem svetu.  Avtor je leta 1967 prejel za Prijatelje ugledno japonsko literarno nagrado Džuničira Tanizakija. Abe je slovenskemu občinstvu znan predvsem po slovitem romanu Ženska s peščin (Suna no onna, 1962), Prijatelji pa so pri nas prva uprizoritev iz njegovega bogatega gledališkega opusa.

Tudi Prijatelji so nenavadna variacija gledališča absurda, za katero bi lahko rekli, da povezuje kafkovske in pirandellovske prijeme v nekoliko formalizirani, čistejši različici, kot jih poznamo iz evropske dramatike absurda. V mojstrsko izpisani in tudi duhoviti igri govori Abe o negotovi usodi posameznika v sodobnem svetu. Še posebej pogubno je zanj nasilje, perfidno skrito v diskurzu pozitivnega.

O režiserki Mateji Koležnik

Mateja Koležnik je uspešno in opazno začela profesionalno gledališko pot v SNG Drama Ljubljana ter jo nadaljevala v vseh slovenskih poklicnih gledališčih, veliko pa režira tudi v tujini. Z uprizoritvami, ki jih pogosto vabijo na domače in tuje gledališke festivale, nedvomno sodi v sam vrh slovenskih gledaliških ustvarjalcev.

Za svoje delo je prejela številna domača in tuja priznanja, med njimi tudi nagrado Prešernovega sklada za uprizoritvi Noži v kurah D. Harrowerja in Praznovanje T. Vinterberga, M. Rukova in B. Hansena, obe v izvedbi SNG Drama Ljubljana (2001). Prejela je veliko nagrado Borštnikovega srečanja za najboljšo uprizoritev v celoti za Nože v kurah in Borštnikovo nagrado za najboljšo režijo za Johna Gabriela Borkmana H. Ibsena v izvedbi Drame SNG Maribor (2013). Dvakrat je dobila veliko nagrado na festivalu Zlati lev v Umagu, za uprizoritvi Lepotna kraljica Leenana M. McDonagha v izvedbi SNG Drama Ljubljana (1999) in Kako sem se naučila voziti P. Vogel v izvedbi Prešernovega gledališča Kranj (2000). Za uprizoritev Kako je Tonkica kupovala kruh J. Boka v izvedbi zagrebškega Kazališta Mala scena (2005) je prejela nagrado za najboljšo režijo na festivalu ASSITEJ v Čakovcu in za Strička Vanjo A. P. Čehova v izvedbi HNK Split (2007) nagrado za najboljšo uprizoritev na 22. Gavellovih večerih.

S svojimi režijami je pomembno zaznamovala slovenski gledališki prostor. Če omenimo le nekatere:

Indijc hoče v Bronx I. Horowitza (SNG Drama Ljubljana, 1996), Albeejevi drami Tri visoke ženske (MGL, 1996) in Kdo se boji Virginie Woolf? (SNG Drama Ljubljana, 1997), Kripl z Inishmaana M. McDonagha (MGL, 2001), Molièrovo komedijo Šola za žene (SNG Drama Ljubljana, 2003), Oblika stvari N. LaButa (SNG Drama Ljubljana, 2004), Terorizem V. in O. Presnjakova (SLG Celje, 2005), Tisti, ki jih reka ne spusti D. Raba (SNG Nova Gorica, 2006), Bolezen mladosti F. Brucknerja (SNG Drama Ljubljana, 2007), Orfej se spušča T. Williamsa (SNG Drama Ljubljana, 2007), Malomeščani Maksima Gorkega (SNG Drama Ljubljana, 2011).