Odlomki iz gledališkega lista uprizoritve

Kobo Abe (1924–1993) je bil sodobni japonski pisatelj svetovnega formata. Čeprav je najbolj znan kot romanopisec, posebej po Ženski s peščin (1962), so njegovi dramski dosežki skoraj enako pomembni, objavil pa je tudi več odličnih literarnoteoretskih knjig. Pogosto so ga omenjali kot verjetnega dobitnika Nobelove nagrade za literaturo, vendar mu je smrt pri oseminšestdesetih, ko je bil še na vrhuncu moči, preprečila, da bi bil deležen te časti. (Donald Keene: Igre Koba Abeja: uvod)

***
Kobo Abe je pri nas kljub dvema prevodoma (Ženska s peščin, Ladja Sakura) skoraj že pozabljena figura, čeravno gre po izpovedni moči za enega zanimivejših in relevantnejših japonskih piscev po drugi svetovni vojni. Rojen je bil v Tokiu, a je preživel mladost v Mandžuriji, ki je bila pod japonsko oblastjo. Takrat se mu je živo vtisnil v zavest razkorak med uradno ideologijo prijateljstva do domačinov, kakršno je pridigal uradni militaristično-nacionalistični diskurz, in dejansko držo oblasti ter stanjem na ulici. Zaradi življenja v tujini ni nikdar čutil potrebe po pretirani identifikaciji z Japonsko ali japonskostjo. […]

Koliko je na Abejevo ustvarjanje vplivala povojna spreminjajoča se družbena stvarnost in koliko je njegov umetniški razvoj posledica naravnega človekovega zorenja, je stvar interpretacije, toda povojno obdobje je po dinamiki sprememb tako agresivno, da kratko malo ne moremo zanemariti osnovnih potez politično-zgodovinskega okolja, v katerem so nastala njegova dela. […]

V Prijateljih je dramski zaplet preprost: v stanovanje mlajšega moškega vdre skupina ljudi, ki se izdajajo za družino, z namenom, da ga odrešijo osamljenosti, v resnici pa bi se radi okoristili z njegovim denarjem in ga, če bo vse po sreči, vpletli še v nadaljnje posle. Abejeva stalna tema – konflikt med posameznikom in družbo oziroma organizirano skupino – je tukaj kot na dlani. Zraven vplete še močan odpor do družbenega reda, ki se ne oblikuje spontano iz posameznikov. Za Abeja organiziran družbeni red ni nujno sredstvo za povečanje svobode – za posameznika ali za družbo. V resnici se pod njegovim okriljem pogosto odvijajo tiranije in manipulacije, odrekanje pravici do lastnega razmisleka, kar je temelj za delovanje svobodnega človeka. Vendar za Abeja čista individualnost ni odgovor: po njegovem posameznik ne more uspevati v osami. Potemtakem odločitve Moškega v Prijateljih, da se vda v usodo, ne moremo brati kot preprost defetizem, temveč kot nekakšen korak naprej v osebni rasti. Problematično pri vsem skupaj pa je, da si skupine, ki naj bi ji pripadal, ne izbere sam.
(Iztok Ilc: Prijatelji na ozadju japonske politične in gledališke stvarnosti po drugi svetovni vojni)

***
V gledališkem listu so objavljeni tudi članki: Prijatelji v Abejevem studiu Nancy K. Shields, O Prijateljih: razmišljanje poklicne pesimistke Maje Novak, Funkcionalna oblast, disfunkcionalni posameznik Mojce Pišek in Prisilna retorika Mateja Bogataja.

Iz gledališkega lista uprizoritve