Kot je na novinarski konferenci povedal umetniški vodja opere SNG Opera in balet Ljubljana Milivoj Šurbek, so Gorenjskega slavčka na oder ponovno postavili zato, ker je tako želelo občinstvo in ker je v skladu s politiko hiše, da vsako leto pripravijo poklon slovenskemu skladatelju.

Postavitev Tauferja in Švare ponuja nov pogled na to doslej kot veselo, naivno in komično razumljeno opero, ki tokrat glavno junakinjo Minko osvetli kot žrtev moškega šovinizma in tedanje družbe. Ker pričakujejo, da se bo predstava na repertoarju obdržala več sezon, so pripravili dve zasedbi, je dodal.

Gorenjski slavček se je doslej večinoma izvajal po konceptu dirigenta Rada Simonitija, ta pa vsebuje tudi dele, ki jih ni napisal Foerster. Švara je, kot je pojasnil, sprva želel, da bi se tokrat držali le Foersterjevega zapisa, a to ni bilo izvedljivo. Stara partitura, ki jo hranijo v ljubljanski opernobaletni hiši, je namreč deloma izstrižena.

Sedanjo verzijo je označil kot "Švara-Tauferjevo" v njej pa sta z režiserjem iskala dramaturško nit v smislu avtohtone vsebine in Slavčka očistila nekaterih dodatnih "nefoersterjevih" točk. Sam se je skušal predvsem čimbolj "znebiti" pretirane čitalniške romantike, ki je za današnji čas preživeta.

Gorenjski slavček po Tauferjevih besedah ni preprost, naiven, ljudski ali folkloren v smislu, kot so ga skušali predstavljati doslej. Folklorni elementi, ki so ga najbolj motili, so bili namreč dodani pozneje. Zgodba je pravzaprav zelo dramatična in se dotika slovenskih arhetipov.

Zgodba pripoveduje o Minki, ki živi v idilični vasi pod gorami, kamor pride tudi Parižan Chansonette. Tega očara glas neznane pevke, ki ji svetuje, naj odide z njim v svet. Minkini materi, ki ji grozi, da jo bo upnik skupaj s hčerko pognal iz hiše, je pripravljen poravnati dolg, če bi šla Minka z njim. Minki to prepreči Franjo, ki s sovaščani skuje zaroto proti Chansonettu in ga spravi pred sodišče, kjer je obsojen na denarno kazen in izgon. Ko Chansonette sprevidi, da Minka ne bo nikoli zapustila rodne vasi, ji podari nekaj denarja, Franjo pa se poroči z dekletom.

Ob iskanju referenc je Taufer naletel na pesem, ki jo je libretistki Luizi Pesjakovi napisal France Prešeren. Sporočilo pesmi je, da sta samouresničitev v umetnosti in sreča v življenju nezdružljivi in okrog te razdvojenosti se vrti celotna opera.

V ikonografiji so se po Tauferjevih besedah odločili za blago aktualizacijo oziroma nekakšno brezčasnost disneyevskega tipa. Ker je Gorenjski slavček produkt meščanskega premisleka, so se izognili nasilnemu folklorizmu.

Libreto poleg Pesjakove podpisuje Emanuel Züngl. Dirigentsko taktirko bo poleg Švare vihtel Marko Gašperšič. Scenograf predstave je Samo Lapajne, kostumografinja Barbara Podlogar, dramaturginja Tatjana Ažman. Ena od pevskih zasedb je, kot je poudaril Švara, sestavljena večinoma iz mladih pevcev, tudi debutantov. Premiera bo 13. marca v ljubljanski Operi.

Gorenjski slavček je bil v Ljubljani še kot opereta, ki je bila pozneje predelana v komično opero, krstno uprizorjen leta 1872.