Kot je na današnji novinarski konferenci povedal Matjaž Farič, so bile izhodiščna točka za njegovo ustvarjanje slike in skice Riharda Jakopiča, še posebej skica Mož z bodalom oziroma nožem. Na njej je Jakopič upodobil moškega, ki je v močni notranji gesti, tik pred vzgibom, da stori grozovito dejanje.

V predstavi so telesa plesalcev peljali skozi notranje geste, ki so značilne za Jakopičeve kompozicije, še posebej v poznem obdobju, ko je v večjih formatih slikal industrijsko pokrajino ter tegobe, ki sta jih prinesla industrializacija in kapitalizem. Ko so se ukvarjali z Jakopičevi delom, so obenem postavljali paralelo z našim časom, ko se zaključuje prehod v družbo neoliberalizma in kapitalizma, ki vplivata tako na samo pokrajino kot tudi na posameznika in družbo, je še povedal Farič.

Milko Lazar se je, kot je povedal, ob opazovanju Jakopičevih skic počutil, kot da se je znašel sredi Jakopičevega ustvarjanja, kar je bilo zanj izjemno navdihujoče. Ker meni, da umetniško delo nikoli ni dokončano, tudi njegova glasba nima definitivnih koncev in prehodov, ampak gre bolj za "delo v nastajanju". Kot je še povedal, je glasba sama po sebi zelo abstraktna. Ne opisuje nobenih prizorov konkretno, se pa močno oplaja pri duhu, ki ga izžarevajo Jakopičeva dela.

Sanja Nešković Peršin je povedala, da si je v baletu z naslovom Kompozicija predvsem prizadevala ustvariti atmosfere, v katerih bi izpostavila posameznika, ujetega v sistem, iz katerega pa si želi izstopi ter si vzeti čas za premislek. Meni namreč, da se je za boljše razumevanje stvari vedno dobro oddaljiti ter vzpostaviti distanco, mogoče včasih celo na kratko izstopiti iz tega sveta, tudi iz svojega uma in vstopiti v razgledišče drugega bitja ter imeti malo več empatije.

Predstava po njenih besedah ne vsiljuje zgodbe, ampak ponudi podobe, ki se lahko berejo na različne načine. Kot je še povedala, si želijo, da bi si gledalci sami ustvarili odnos tako do posameznika in množice, ki bosta prikazana na odru.

Tudi skladatelj Drago Ivanuša meni, da umetniško delo ni nikoli dokončano, "tako kot tudi nobena stvar v življenju". "In ravno zato, ker ni dokončano, pušča odprto pot za razmišljanje in komunikacijo z delom," je poudaril.

Po besedah dirigenta Marka Hribernika gre v obeh delih za novo glasbeno razmišljanje, zato sta tudi za orkester velik izziv. Glasbeniki se morajo namreč pri njunem izvajanju osredotočiti na druge stvari, kot so jih sicer vajeni. Poudaril je, da ob ustvarjanju novega dela umetniki doživljajo posebno energijo, ki je povsem drugačna od izvajanja že neštetokrat izvedene repertoarne vsebine.

V Kompoziciji po Hribernikovih besedah tako v koreografiji kot tudi glasbi in sceni prevladuje ženski princip, v Moškem z nožem pa moški, čeprav je v prvem tudi malo moškega in v drugem ženskega. Sicer pa se baletni večer konča z vprašajem. "Ni velikega apoteoznega, bombastičnega konca, skozi obe zgodbi se vrnemo vase," je še povedal.

Scenografinja je Meta Grgurevič, kostumograf Uroš Belantič, oblikovalec svetlobe Borut Bučinel. Pri Moškem z možem je dramaturginja Staša Prah. Baletni večer bo posvečen 100-letnici poklicnega ljubljanskega baletnega ansambla.