Predstava črpa iz našega zavednega dostopa do prostorov, ki se nam izmikajo, so nam velikokrat nepredstavljivi in jih lahko udejanjimo samo v sanjah. V pogojih, ko se nam množice slik odmikajo in predstavljajo kaotično stanje sveta, v katerem živimo, si želimo jasen pogled, ki bo našo predstavo sveta odslikal s fragmentirano zgodbo, ki pa bo nosila želeno jasnost, kje in kdo smo. Težko je udejanjiti jasnost, če se svet okoli nas podira. Ali ga lahko bolje razumemo, če se umaknemo resničnim situacijam in pobegnemo v nadrealni svet, v prostor, kjer ne vemo, kaj nam je blizu in kaj daleč. Dramaturgija predstave išče svoj navdih iz podmene o intuitivnem rezu, brisanju strukture, ki se nam zdi logična. Plesno-scenska uprizoritev razpira priložnost za poetično plesno govorico in vzpostavlja vzorce, kjer so sanje dovoljene. Še več, kjer postajajo neizogibne.
- Sanja Nešković Peršin
