To je prva sezona ljubljanske Drame, ki jo je v celoti zasnovala ravnateljica Vesna Jurca Tadel. Kot je povedala na novinarski konferenci, se je oprla na poslanstvo ljubljanske Drame, to je uprizarjanje slovenskih klasičnih dramskih besedil, kar Smoletova Antigona gotovo je. Na odru Drame je bila nazadnje uprizorjena leta 1987 v režiji Mete Hočevar, je spomnila Vesna Jurca Tadel in poudarila, da je v času nastanka leta 1960 veljala za prelomno delo, v njej pa je Smole opozoril na slovensko bratomorno vojno po letu 1945.

V povojni čas med letoma 1945 in 1960 je postavljena tudi tokratna Antigona, pod katero se kot režiser in dramaturg podpisuje Pipan. Po njegovih besedah si je Smole za osnovo vzel eno najbolj tragičnih antičnih družin, ki pa jo je postavil v svoj tedanji zgodovinski in duhovni okvir, v katerem se je spraševal, kakšno mesto zavzema Antigona v kontekstu slovenske povojne zgodovine. Pri tem je Smole pustil dramo v verzih z abstraktnim filozofskim jezikom idej in bolj ali manj skritih sporočil. Leta 1959, ko je Smole dramo pisal, "stvari niso mogle bile povedane naravnost in nedvoumno," je spomnil in pojasnil, da je Smoleta zanimal politični sistem, ki se je konstituiral po vojni oz. v drami po likvidaciji obeh bratov, ki sta padla na različnih politično-ideoloških straneh.

Pipan ni spreminjal Smoletovega besedila, si je pa želel like, ki niso delovali živi, ampak so živeli le na ravni idej, postaviti v prostor in čas in jih oživiti. Tako je želel ohraniti oba horizonta - tako zgodovinskega kot zdajšnjega in dramo "skozi historizacijo aktualizirati".

V predstavi se Antigona, kot predvideva že Smoletovo besedilo, ne pojavi. V vlogi Kreona nastopa Jurij Zrnec, ki je tako kot tudi drugi člani igralske zasedbe omenil fenomenalen študij drame. Ob tem se je zahvalil Pipanu za "čudovito, čeprav tudi naporno, gledališko izkušnjo".

Sestro Antigone upodablja Nina Ivanišin, ki jo, kot je povedala, žalosti, da je tekst, ki je nastal pred več kot 2000 leti, aktualen še danes, Tejreziasa pa igra Jure Henigman. Svoj lik je opisal kot upodobitev novodobnega političnega lobista, ki se precej razlikuje od antičnega misleca. Kot Hajmon v predstavi nastopa Timon Šturbej. Kot je povedal, igra razvajenega prestolonaslednika in zaročenca Antigone, ki pa je podvržen stališčem prejšnjih generacij in ni zmožen iniciative, da bi kaj spremenil.

Funkcijo zbora je Pipan zaupal Mileni Zupančič, ki ji je dodal kozo. Kot je povedala, predstavlja "žensko s kozo" oziroma zbor, ki je vedno nekakšen glas ljudstva. Kozo Bino je opisala kot povsem gledališko žival, ki rada nastopa. Z njo ji je Pipan zaupal težko nalogo, saj se ne more v celoti posvetiti le svoji vlogi, ampak mora ves čas skrbeti še za njo, ki pa ji, kot ostalim članom zasedbe, to vrača z naklonjenostjo. "V času študija je postala naša ljubljenka, ki jo vsi razvajamo," je poudarila.

V predstavi poleg omenjenih igrajo še Nejc Cijan Garlatti, Boris Mihalj, študenta AGRFT Matevž Sluga in Peter Alojz Marn ter kot gostje Domen Blatnik, Nikola Drole, Kolja Miljković in Ana Pribošič.

Za glasbo je poskrbel Milko Lazar, ki je povedal, da ima glasba več funkcij - ponekod pričara emocionalno vzdušje, spet drugje le spremlja določeno dogajanje, včasih pa zamenja kakšen rekvizit na odru. Pod kostumografijo se podpisuje Leo Kulaš, ki je povedal, da so kostumi historični in brezčasni obenem. Scenograf je bil Marko Japelj.