»Poraz vere v drugačen svet in z njo tiste leve ideje, za katero so ljudje krvaveli in umirali, da bi utopijo tudi uresničili, zločin v imenu revolucije, narodna izdaja in kolaboracija z zločinom, bratomorni spopad med Eteoklom in Polinejkom, nepokopani mrtveci, izgon svobodnega mišljenja iz politične vladavine in nazadnje iz polis kot družbene forme svobodnega duha, vse to so tiste teme, ki v bistvenih poudarkih še vedno premikajo tektonske plošče sedanjosti in nam begajo misli. Zato se je bilo treba tudi pri zdajšnjem uprizarjanju Antigone najprej vrniti »na mesto zločina«, v prenesenem in dobesednem pomenu sintagme, se pravi, umestiti dogajanje v tisti zgodovinski čas, ki je pesniku dramo »narekoval«, ter ga soočiti in preplesti z (ne)dogajanjem našega aktualnega časa. Zato je Smoletova Antigona (drama) v naši uprizoritvi nekakšna popotnica skozi zgodovino, nemara kar begunka, v mnogih pogledih tudi tujka, ki je prispela v zdajšnjost iz nekega drugega časa, da bi nam prenesla sporočila, ki smo jih pozabili ali nemarno izgubili na svojem lastnem begu v svetlo prihodnost. To pa najbrž ni Antigona iz nacionalnega kanona in iz vsakršnih literarnih sistemov, čeprav niti teh ne gre zanemariti. Vsaj gimnazijci jo množično berejo, založniki pa tiskajo v velikih nakladah in z njo služijo denar. Vendar pa je kanonizirana Antigona pomensko preveč ukalupljena v ideološke sisteme in estetske zaklepaje, mestoma tudi v neumno zgrešene interpretacije, ki drami delajo silo in jih lahko štejemo skoraj za ponaredke. Ker mene zanimajo predvsem njene uprizoritvene vrline, je tudi moje branje povsem odprto, hkrati pa pozorno na vse, na vsako malenkost, na vsak pomen, skrit za monolitnimi zidovi palače teksta. Prav ničesar ne želim izpustiti, spregledati ali zavreči.«

[…]

»Drami ničesar ne odvzemam in ji ničesar ne dodajam ali, bog ne daj, dopisujem. Razen lastnega branja in avtorske interpretacije. Uprizarjamo, skratka, integralni korpus Smoletovega besedila, ki pa sem ga organiziral nekoliko drugače, ga na primer uredil po prizorih, trodelno strukturo izvirnika reorganiziral v dva dela (hkrati pa ohranil tudi triptih), vse to pa že samo po sebi odkriva (in proizvaja) nove pomene in dramo v njenih bistvenih razsežnostih aktualizira. Nekaj malega je tudi jezikovnih posegov. Jože Faganel je predlagal, da nekatere arhaične jezikovne rešitve (zastarele že v času nastanka drame) nadomestimo z ustreznimi današnjimi izrazi, sam pa sem (zaradi drugačnega koncepta dramskih likov) odstranil Smoletu tako ljube deminutive, s katerimi Kreont in Tejrezias v svoji cinični maniri obilno naslavljata druge, predvsem ženske osebe (ne maram deminutivov!), se odločil za drugačno, danes uveljavljeno obliko grških imen (Kreont, ne pa Kreon, Ojdip namesto Edipa itd.), dodal, kot citate, nekaj drobcev v stari grščini (s tem poudaril grškost najpomembnejše slovenske drame), kakšno ljudsko pesem, nekaj je nemih prizorov, ki pojasnjujejo in ostrijo kontekst, veliko glasbe, in podobno. Mimo tega pa je zapis drame ostal v integralni obliki, dosledno upoštevamo Smoletov verz in ritem, njegovo pesniško govorico v celoti, z vsemi mrežami pomenov, na površini teksta in pod njim, tudi skrite metafore, predvsem pa filozofski humor, ki je izjemno bogastvo njegove dramske pisave. […] Vse to ostaja, kot je. Toda: kljub temu je to zdaj neka druga Antigona, drugačna, osebno avtorska, nikakor ne »pametnejša« od izvirnika, morda le bolj odprta za novo recepcijo in za senzibilnost zdajšnjih gledalcev. Zato je bilo moje prvo vprašanje: kako narediti Antigono bolj »življenjsko«, njene osebe, ki so v večini zgolj nosilci idej, pa ljudi iz mesa in krvi in naše bližnje znance? Precej hitro sem ugotovil, kako bo v zvezi s tem treba ukrepati: Tejrezias mora biti mlajši, politični povzpetnik, ne pa vsega naveličani ostareli nihilist in cinik, predvsem pa Kreontov ključni zaveznik pri utrjevanju oblasti, Hajmon mladenič, ki boleče išče svojo identiteto, Paž manj naiven, Stražnik ne zgolj karikatura, ampak ključna oseba mojega branja, Ismena sploh ne vase zagledana oportunistka, temveč ostra zastopnica drugega mnenja v imenu rodu in tradicije, do svojega ideološkega zloma in do preobrazbe v dogmatično podpornico ideje o totalnem izbrisu Polinejkove zadeve iz kolektivnega spomina tudi odločna Kreontova politična nasprotnica (takrat, v povojnem režimu, so takšne posameznike označevali kot meščansko desnico), in tako naprej. A šele ko sem rešil Zbor, ko se mi je v nekem trenutku posvetilo, preblisk pa je prestal tudi naslednja preverjanja, kako na sceno postaviti Zbor, se mi je razodelo, kako »prizemljiti« Antigono in jo narediti zanimivo, predvsem pa »berljivo« za zdajšnji čas. To zdaj ni več klasično idealistično branje Antigone, temveč njena materialistična odrska razgrnitev. V tem je nemara bistveni poudarek moje priredbe.«

Kako Smoletova Antigona korespondira z današnjim časom?

Smole je svojo dramo strukturiral v treh delih / dejanjih; prvi del (1945) uprizarja dogodke ob koncu državljanske vojne, nastop miru, zmagoslavje in tako naprej, v drugem delu (petdeseta leta) gledamo utrditev Kreontovega režima, pojavijo pa se tudi že prve razpoke, v tretjem delu (konec petdesetih, vse tja do sedemdesetih in čez) pa nastopi radikalna kriza režima, prehod v totalitarizem in znova tudi v zločin. Epski tek časa je razviden iz (sicer skromne) pripovedi Zbora, iz natančne analize Antigonine akcije, ki traja in vztraja v iskanju Polinejka (smisla) kljub vse večji časovni oddaljenosti od njegove smrti, navsezadnje tudi iz konteksta pa iz diskurza in ravnanj protagonistov (antagonistka je pač odsotna), ki se od začetka do konca drame, morda le z izjemo Tejrezija, močno spremenijo. Tudi na ta način skušam Antigono v uprizoritvi osvoboditi iz ječe idej in metafizičnih abstrakcij ter jo postaviti na realna (zgodovinska) tla, jo, skratka, historizirati. V uprizoritvi bo časovna umestitev dogajanja zelo poudarjena, najbolj s kostumi in drugimi realnimi elementi. Ohranjena je avtorjeva trodelna zgradba, čeprav je predstava formalno razdeljena na dva dela. Dejanje sem »prerezal« (z gledališko pavzo) sredi drugega dela, na mestu, kjer realno dogajanje začno izpodrivati sanje, Antigona pa se (iz zunanjega polja, iz pustega in surovega sveta onkraj mestnega obzidja, kakršnega poznamo iz Beckettove drame Čakajoč Godota, iz Eliotove Puste dežele, iz pričevanj o Gulagu, pa tudi iz Biblije) začne aktivno vmešavati v situacije in življenje na Kreontovem dvoru, da s svojimi ravnanji protagoniste pripelje skoraj do blaznosti. Smoletova Antigona je Godot, ki nazadnje le pride. Je to realna Antigona, ki se ponoči še vedno vrača domov (samo da prespi) ali imaginarna fantazma, dozdevek, ki se iz obče obsesije noče preseliti v nezavedno, ki se ne pusti potlačiti v Pozabo, ampak vztraja kot stražarka spomina na svojem ultimativnem mestu? […] Dogajanje drame je res umeščeno v prepoznaven zgodovinski čas (ki je mnogim gledalcem še dovolj blizu in močno vznemirljiv), toda predstava ne obračunava s političnim režimom tistega časa (s stalinističnim totalitarizmom), temveč govori o zdajšnjem času. Prve uprizoritvene zamisli so se mi navsezadnje porodile, ko sem pred letom in pol na televiziji gledal strahotne podobe vojnega razdejanja v Ukrajini, trupla na cestah, množična grobišča, ljudi na begu pred zlom, razdejano gledališče, v katerem je Mejerhold na začetku dvajsetega stoletja preizkusil svoje prve avantgardistične eksperimente, in se spomnil didaskalije iz neke druge, Jovanovićeve Antigone (1993), ki se glasi: »Antigona in Ismena kopljeta grob, vendar zmeraj znova odnehata, ker v zemlji že naletita na truplo. Kot da je ves prostor že zaseden in da za njunega brata ni več prostega mesta.«

[…]

»Leto 1960 pomeni za Antigono točko velikega obrata: Lacan jo je znova, prvič po Heglu, uvedel v evropsko duhovno samozavedanje, pri čemer je odločilnega pomena, da je v središče razprav potisnil etiko, Smole pa je nekaj podobnega sprožil pri Slovencih. Antigona je do danes središčna, mestoma kar obsesivna tema mnogih slovenskih razprav. Mit o Antigoni je postal tudi slovenski mit.« […] V osemdesetih letih prejšnjega stoletja se je uveljavila teza, da je Smoletova Antigona »nastala […] na ozadju bratomornega spopada med drugo svetovno vojno«. Takšno interpretacijo sta uvedla in jo kot samoumevno dejstvo kategorično zagovarjala Spomenka in Tine Hribar, slednji tudi v knjigi Tragična etika svetosti, od koder je navedek. Sprejeli so jo vsi, nazadnje tudi sam avtor, ki prej ni črhnil o tem niti besede. Če Antigono historiziramo (kot sem jo jaz), je stvar jasna: Eteokles je umrl na partizanski, Polinejk pa na domobranski strani, o tem ne more biti dvoma. Kreontov režim ni nastal na zmagi ene in porazu druge strani, temveč na likvidaciji obeh, tako likvidaciji ideje partizanstva in revolucije (uboj stražnika) kot vojaškem porazu kvizlingov (skrunitev Polinejkovih posmrtnih ostankov). S tem pa se podobnost z zgodovinskimi dogodki tudi konča. Smoletova Antigona zato ne tematizira »bratomornega« spopada med Eteoklom in Polinejkom (to je storil, na primer, Ajshil v Sedmerici proti Tebam, tudi Jovanović v svoji Antigoni, itd.), ne govori o povojnih pobojih in ne glorificira slovenskega kolaboracionizma, da bi opravila nekakšno revizijo zgodovine. To so hude poenostavitve in že skoraj politična zloraba Smoletovega besedila. Nasprotno, Antigona je globoko antifašistična drama; upam, da bo uprizoritev to pokazala. Predvsem pa Antigona ni ne zgodovinska razprava ne sociološka špekulacija, temveč je pesniški tekst, poezija, ki odpira številna vprašanja, tudi takšna, ki se jim mnogi interpreti nekoliko sprenevedavo izogibajo. Zdaj pa k naslednjemu vprašanju: središčna oseba drame je kakopak Kreont, mimo tega uprizoritev ne more. In noče. Vendar pa je ključna oseba za razumevanje uprizoritve Zbor. Poudarjam: oseba, kajti Zbor je personificiran, predstavlja pa ga točno določena igralka. Milena Zupančič pomeni ključ za razrešitev šifriranega sporočila. Določa fokus, pogled. Zbor je vedno most med dramo in gledalci, vendar pa tokrat ne zastopa (samo) stališča gledalcev (skupnosti, polis), še manj gledalcem pojasnjuje dogajanje. Namesto tega je Zbor nosilec emocij in tiste modrosti, ki omogoča vživetje in identifikacijo; oboje vztrajno vračam v gledališče. Pomembne so kakopak tudi druge osebe, pravzaprav kar vse. Nekateri interpreti poudarjajo, da so osebe Smoletove drame (z izjemo odsotne Antigone in njenega labilnega zastopnika Paža) radikalni negativci, predvsem v moralnem smislu. Gledalci takšnih dram ne marajo, kot ne marajo dram, v katerih nastopajo sami »dobri ljudje« ali heroji. Sicer duhovite karikature iz drame skušam skupaj z igralci spremeniti v bolj realne, predvsem pa celovite osebe, v katerih se prepletajo tako dobre kot slabe lastnosti. Ne kažemo s prstom na njihovo nemoralnost, da bi jih vsi a priori prezirali. Čeprav živijo na dvoru, so to skoraj običajni ljudje iz realnega življenja. Igralci so na vajah že večkrat rekli: to smo mi danes! Nobeni angelčki nismo, točno takšni smo.«

(odlomki iz intervjuja z Janezom Pipanom za gledališki list uprizoritve)