Razbiti vrč velja za eno znamenitejših Kleistovih iger, krstno je bila uprizorjena leta 1808. Označena je kot veseloigra, a so se ustvarjalci na današnji novinarski konferenci strinjali, da gre za tragedijo z elementi komedije oziroma po besedah asistenta režiserja Mitje Lovšeta za "dramedijo".

V ospredju drame je dvolični in pretkani vaški sodnik Adam (Jurij Zrnec), ki beži pred odgovornostjo raznih kaznivih dejanj, kot so laganje, ponarejanje dokumentov in spolno nadlegovanje. Na drugi strani je njegova žrtev Eva (Maruša Majer), ki nima avtonomije nad svojimi odločitvami in trpi grozodejstvo na več ravneh. "Čeprav je nedolžna, pada več gneva nanjo kot na krivca," je v gledališkem listu zgodbo povzel Lovše.

Taufer je dejal, da je Kleist dramo napisal v času, ko je izgubil vero v utopičnost dobe razsvetljenstva in racionalizma, ki je konec 19. stoletja kulminirala v poskusu revolucije: "Opravka imamo z vračanjem v političnem smislu, v smislu razmišljanja o vlogi družbe in odnosa do posameznika, vračanje v avtoritarnost. Temu obdobju v začetku 19. stoletja se je reklo restavracija in zdi se mi, da po propadu utopičnih projektov 20. stoletja danes padamo v podoben čas."

Dodal je, da je Kleist v človeštvu videl polno nasprotij, "človek je zanj iracionalno bitje, ki nikoli ne more do konca odgovoriti na vprašanje, kako smotrno, racionalno in pravično urediti družbo in položaj človeka". Po besedah režiserja je zelo poveden dialog iz drame, ko Adam sodnemu inšpektorju Valterju (Branko Šturbej) reče: "To situacijo bi se dalo rešiti sporazumno." Valter pa mu odgovori: "Razumno da, če bi bili ljudje razumni, ampak niso."

Ravnatelj Drame Igor Samobor je aktualnost dela prepoznal tudi v tem, da je v ospredju žrtev, ki molči, tako kot so denimo do nedavnega molčale žrtve v ameriški filmski industriji. Avtor priredbe predstave in dramaturg Mate Matišić je režiserju Tauferju predlagal, naj Maruši Majer, kot izjemno dobri igralki, odpravi vse replike. "Ta ideja se mi zdi zelo sodobna in zelo točna, kajti ta molk vsi nosimo v sebi. Vsi se neradi izpostavljamo, da se ne bi umazali, izstopili v realni svet in nekaj spremenili. Ko pa kaj rečemo, pa je sploh vprašanje, če to kaj spremeni," je razmišljala Maruša Majer.

Polona Juh nastopa v vlogi Evine matere, zaradi lažjega verzificiranja preimenovane iz Marte v Marjeto, sicer lastnice dragocenega razbitega vrča, zaradi katerega se akterji znajdejo na sodišču. Igralka je dejala, da jo je ob delu na predstavi razbijanje vrča spominjalo na Pandorino skrinjo, iz katere se ob odprtju razlijejo vse nesreče, bolesti in trpljenje tega sveta. To skrinjo uspejo zapreti, ravno v hipu, ko bi iz nje izšlo tudi upanje, je spomnila in dodala, da pa "Kleistova drama vzpostavlja nek brezup našega sveta, ker kaže, kako malo je treba, da človek postane zgolj nagonsko, elementarno bitje".

Preko vidosporočila je prevajalec in avtor jezikovne priredbe dela Roza sporočil, da se je skušal pri prevodu čimbolj držati originala glede dramske pisave in poteka zgodbe, ni pa obdržal zapisa v verzih, ampak se je raje odločil za ritmizirano besedilo v urbanem pogovornem jeziku. Kleist se je poigraval z dvema koncema drame, ustvarjalci so se odločili za redkeje uprizarjanega, a sodobnejšega. Matišić je tudi avtor glasbe, v katero je vključil za gledališče nekoliko nenavadno glasbilo - hurdy gurdy.

Scenograf predstave je Igor Pauška, kostumografka Barbara Stupica, oblikovalec svetlobe Pascal Merat, lektor pa Arko. V uprizoritvi poleg že omenjenih igrajo še Marko Mandić, Bojan Emeršič, Timon Šturbej, Vanja Plut, Matija Rozman in Zvezdana Mlakar.