Zgodba se dogaja v dnevni sobi, ki sta jo nepopravljivo sprta zakonca Rudi in Lidija že davno pregradila z zidom. Zid je postavil Rudi kot maščevanje Lidiji, ki je zavrnila njegov predlog za formalno ločitev. Rudi in Lidija vsak svojemu obiskovalcu, Sošolki in Zdravniku, pripovedujeta o dramatičnih dogodkih izpred 14 let, ki so usodno zarezali v njuno povsem običajno življenje v idilično lepem okolju Blejskega jezera in ga za vselej spremenili.

Pred toliko leti je namreč zgorela sosednja vila, v kateri je s svojo družino živel boemski slikar s precej nekonvencionalnim pojmovanjem svobodne ljubezni in odprtega zakona. Požar je povezan z zločinom, celo detomorom, dogodki niso bili nikoli povsem pojasnjeni. Zakonca, ki sta bila samo pasivni priči dramatičnega dogajanja v soseščini, pa sta se zapletla v vrtinec strasti, ljubosumja, zamer in novih spoznanj, ki je oba prignal v svojevrstno norost.

Rudi in Lidija po svoje interpretirata in mozaično povezujeta pretekle dogodke. Na odru lahko spremljamo paralelno pripoved skozi dvojno optiko in v teh razkorakih prepoznavamo tipiko nekega krhajočega se razmerja. Vendar pa gre pri Jovanovićevi igri in tudi v Lolićevi uprizoritvi za usodnejše stvari: za ljubezen, seksualnost, norost, obsesije in ne nazadnje za postopno ugašanje strasti, s katero počasi ugaša tudi življenje, so vsebino opisali v ljubljanski Drami.

Lolić je celovečerno enodejanko bral kot nadrealistično dramo iz soseščine, ki v nekem smislu tudi napoveduje grozljivo dogajanje ob razpadu Jugoslavije, čeprav je Jovanović ni ustvarjal z mislijo na takratno družbeno-politično dogajanje.

Enega najbolj plodnih in kompleksnih slovenskih gledaliških ustvarjalcev je v Zidu, jezero zanimala, kot piše v gledališkem listu, "dvojna zanka usodne ljubezni in bolestnega ljubosumja, ki se je zadrgnila krog nepomirljivo sprtih zakoncev. Pri tem je bila ključna ideja, da Lidija in Rudi živita vsak v svoji polovici hiše, ki je na pol pregrajena z zidom. Sta skupaj in nista skupaj. Na videz živita v sedanjosti, v resnici pa je ta sedanjost še vedno njuna preteklost."

Lidijo v uprizoritvi srbskega režiserja, ki je prvič ustvarjal v ljubljanski Drami, igra Polona Juh, Rudi je Branko Šturbej. V preostalih vlogah nastopata Saša Mihelčič in Saša Tabaković. Dramaturginja je bila Darja Dominkuš, scenografinja Jasmina Holbus, kostumografinja Sara Smrajc Žnidarčič, lektorica Tatjana Stanič in oblikovalec svetlobe Aleš Vrhovec.