Ravnatelj ljubljanske Drame Igor Samobor je umestitev igre Zid, jezero enega najpomembnejših ustvarjalcev sodobnega slovenskega in jugoslovanskega gledališča na spored označil za pomembno dejanje letošnje sezone, ki je zavoljo obletnice slovenskega gledališča ubrana na slovenska dramska besedila. Prepričan je, da gre za enega od tekstov, pred katerim je dolgo odrsko življenje, ker govorijo o osnovnem življenjskem gonilu - ljubezni, tako v njenem svetlem kot temnem odtenku.

Igra je nastala približno na sredini avtorjevega dramskega opusa, Jovanović sam jo šteje za svojo najboljšo dramo, čeprav v primerjavi z njegovimi drugimi deli ni doživela tolikšne "ljubezni uprizoriteljev". Praizvedli so jo v Drami v sezoni 1988/89 v avtorjevi režiji, v gledališki spomin pa se je zapisala kot izjemno, močno doživetje z velikimi igralskimi stvaritvami Milene Zupančič, Radka Poliča, Polone Vetrih in Aleša Valiča.

Tokrat jo je režiral Miloš Lolić iz Srbije. Po njegovem mnenju ima igra nekaj posebnosti, ki jih v jugoslovanskih dramah ni zaznal. Za intimno zgodbo je skozi nadrealistične detajle prepoznal širšo družbeno plat, ki se kaže skozi element zidu, razdvojenost, odnos med moškim in žensko, postavljen v okoliščino, v kateri se ne more realizirati. Bral jo je kot nadrealistično dramo iz soseščine, ki v nekem smislu tudi napoveduje grozljivo dogajanje ob razpadu Jugoslavije. Vendar pa tega občinstvo po režiserjevem mnenju ne doživi v prvem planu, v prvem planu je namreč odnos ljubezen - sovraštvo kot absolutni odnos. Mogoče največja vrednost Jovanovićeve igre pa je po Lolićevi oceni v tistem, kar ni opisljivo: "Je drama enigme, ne daje lahkih odgovorov".

Čeprav je nastala v času razpadanja Jugoslavije, je Jovanović ni ustvarjal z mislijo na takratno družbeno-politično dogajanje. Na današnji novinarski konferenci jo je opisal kot intimno, ljubezensko zgodbo dveh ljudi, ki živita v zakonu, se v njem nenehno spopadata in tudi po ločitvi ostaneta skupaj, četudi sta ločena z zidom.

Zgodba se dogaja v dnevni sobi, ki sta jo sprta zakonca Rudi in Lidija pregradila že davno. Zid je postavil Rudi kot maščevanje Lidiji, ki je zavrnila njegov predlog za formalno ločitev. Rudi in Lidija, upodobila ju bosta Branko Šturbej in Polona Juh, vsak svojemu obiskovalcu, Sošolki in Zdravniku, ki ju bosta odigrala Saša Mihelčič in Saša Tabaković, pripovedujeta o dramatičnih dogodkih izpred 14 let, ki so usodno zarezali v njuno povsem običajno življenje v idilično lepem okolju Blejskega jezera in ga za vselej spremenili.

Kot je povedala Polona Juh, od glavne junakinje ni mogoče izvedeti, kaj se je dejansko zgodilo, Šturbej pa je Rudija opisal kot ljubosumnega človeka, ki misli, da se mu je zgodila krivica, a z njo ne zna obračunati. Saša Mihelčič je vlogo sošolke dojela kot nekakšno zrcalo energiji preteklosti, pri kateri se je treba vprašati, ali jo je mogoče izpustiti in iti dalje v življenju. Tabaković pa dodano vrednost predstave vidi v tem, da se nahaja na meji, v coni somraka, ko so stvari težko ubesedljive, po drugi strani pa jih človek lahko zelo občuti.

Scenografijo predstave podpisuje Jasmina Holbus, kostumografijo Sara Smrajc Žnidaršič. Dramaturginja je bila Darja Dominkuš, ki je igro opredelila za mešanico psihodrame, kriminalke in ljubezenske drame. Po njenem mnenju jo je mogoče brati tudi kot antično tragedijo, kot "tragedijo koncepta ljubezni".