Včasih je bil morski prašiček, imenovan gospod Avgust, mlad in močan, zdaj je star in utrujen. Večino časa samo sedi in razmišlja o svojem življenju. Imel je ženo Viktorijo, ki je bila črna kot noč in lepa kot sončen dan, šest majhnih, navihanih otrok, tri crkljanja na dan, 728 kumar v svojem življenju ... ter sem ter tja kakšno pošto v nabiralniku. Gospod Avgust vsako jutro skrbno preveri, ali je dobil kakšno pošto. Tudi ko se počuti zelo slabo, je zgodbo predstave za gledališki list povzela dramaturginja Ajda Rooss.
"Dragi gospod Avgust, žalosten sem. Očka pravi, da morski prašički, ko postanejo stari, lahko umrejo," mu piše deček Lev, kateremu je glas posodil gostujoči sodelavec gledališča Lev Jocić. V pismih se skozi otroško perspektivo deček sprašuje o minevanju in se počasi sooča z izgubo svojega hišnega ljubljenčka.
Poetična lutkovna miniaturka Nasvidenje, v kateri igra Brane Vižintin, ne prinaša odgovorov. Skozi otroško perspektivo gledalca zgolj nežno zaziblje v zgodbo, s katero subtilno pokaže, da je smrt naravni del življenja, so zapisali v LGL.
"Misel na lastno minljivost, krhkost in ranljivost naših življenj nas plaši ter žalosti, zato smrt največkrat odrivamo in o njej težko spregovorimo. Tudi z otroki se o tej temi težko pogovarjamo, saj se bojimo, da bi odprli oziroma poglobili otrokovo bolečino. Toda kljub vsemu je smrt v otrokovem vsakdanu močno prisotna," je opomnila dramaturginja.
Razvojna psihologinja Ljubica Marjanović Umek poudarja, "da otroci ne morejo vedno govorno izraziti potrebe, da bi se o neki temi radi pogovorili, kar pa ne pomeni, da tega ne doživljajo". Pogovor o občutljivih temah, o katerih imamo odrasli pogosto veliko predsodkov, je včasih po besedah Ajde Rooss lažje začeti, če si z otrokom ogledamo predstavo, ki omogoča čustveno varen prostor, kasneje pa daje priložnost za razmislek in pogovor o našem in otrokovem dojemanju smrti, minljivosti, izgubi, potrtosti in žalovanju.
Predstavo je navdihnila ena največkrat nagrajenih in najbolj prodajanih slikanic švedskega pisatelja Ulfa Nilssona, ki je izšla že leta 2002. Sicer je Nilsson slovenskim bralcem poznan po slikanici Ko sva bila sama na svetu, ki je lani izšla pri založbi Zala.
Režiserka Jasna Vastl se skupaj z Ajdo Rooss podpisuje tudi pod prevod in priredbo Nilssonovega dela, po katerem je nastala predstava. Soustvarjalec režijske zasnove je Vižintin, avtorica glasbe Polona Janežič, s katero je soustvarjal Eduardo Raon, oblikovalec svetlobe pa Igor Remeta.