V nasprotju z ljudsko pravljico, ki jo je zapisal etnolog Vinko Möderndorfer, v predstavi zajčku ne polomijo nog, lisjak ne potrebuje toplega zavetja Mojčinega piskrčka in čebele preživijo. Tudi krivca, tistega, ki je polizal med, razkrijejo drugače - tat se nevede izda kar sam, so sporočili iz LGL.

Kljub številnim razlikam Mojca ostaja Mojca Pokrajculja. Malemu gledalcu bo pokazala, da si ne glede na to, kdo je, zasluži topel sprejem in pomoč v stiski. Nauči ga, da je jezik univerzalen in da ni pomembno, v katerem jeziku jočemo in v katerem se smejimo, so zapisali v gledališču.

Temeljne človeške lastnosti, skozi katere Mojca popelje gledalce, so dobrota, prijateljstvo, pohlep in laž, pri čemer je dobrota vedno dobrodošla, tudi do tistih, ki niso naši prijatelji, laž ima vedno kratke noge, če boli trebuh, si je dobro zapomniti, da nobeno pretiravanje ni dobro.

V predstavi igrajo Polona Kores, Iztok Lužar, Matevž Müller in Klemen Janežič k. g.. Pod režijo in likovno podobo se podpisuje Eka Vogelnik, dramaturg je Blaž Lukan, avtorica glasbe Brina Vogelnik. Skladbe, s katerimi se živali predstavijo in si Mojca Pokrajculja z njimi krajša čas, so v kreativnem dialogu s klasičnim, sodobnim in lokalnim.

Ob premieri bo izšla tudi spominska slikanica Mojce Pokrajculje z ilustracijami Marije Vogelnik iz leta 1940, ki bodo oktobra na ogled v Steklenem atriju Mestne hiše, piše na spletni strani LGL.