Marionetna predstava.
V naši osebni knjižnici zaseda Mojca Pokrajculja pomembno mesto. Ne vemo prav natančno, kdaj smo jo prvič slišali, najbrž v vrtcu. A nam kljub temu ostaja v spominu in nas spremlja skozi življenje. Pravljice se spominjamo predvsem po edinstvenih ilustracijah Marjana Mančka in po drugačni, izvirnejši zgodbi, kot jo imajo tipične pravljice. Likovna podoba klasične marionetne predstave Mojca Pokrajculja se od Mančkovih ilustracij razlikuje, saj so marionete in namizne lutke nastale po navdihu ilustracij Marije Vogelnik, izdanih v knjižici leta 1940. Poleg ilustracij pa se za odtenek razlikuje tudi vsebina.
Ampak: kaj pa je pri Mojci Pokrajculji takšnega, da se nam tako močno vtisne v spomin in nas spremlja skozi življenje?
Pričujoča verzija pravljice v priredbi Eke in Brine Vogelnik je v primerjavi s koroško ljudsko pravljico, ki jo je zapisal Vinko Möderndorfer, lahkotnejša. Tukaj zajčku ne polomijo nog, lisjak ne potrebuje toplega zavetja Mojčinega piskrčka in čebele preživijo. Tudi krivca, tistega, ki je polizal med, razkrijejo drugače – tat se nevede izda kar sam. A kljub številnim razlikam tudi ta Mojca še vedno ostaja Mojca Pokrajculja. Pokaže nam, da si, ne glede na to, kaj si in kdo si, zaslužiš topel sprejem in pomoč v stiski. Nauči nas, da je jezik univerzalen in da ni pomembno, v katerem jeziku jočemo in v katerem se smejemo. Če smo dovolj odprti, vstopimo v svet drugačnih dimenzij, drugačnega časa in govorečih živali. Sprejemanje in sobivanje je ključ do izgradnje družbe, ki bo lahko živela v simbiozi s planetom.
Dobrota, prijateljstvo, pohlep, laž so temeljne človeške lastnosti, ki nas popeljejo skozi Mojco Pokrajculjo. Dobrota je vedno dobrodošla, tudi do tistih, ki niso naši prijatelji. Kar pa se tiče laži – ta ima kratke noge, tako da jo slej ali prej ulovimo. In če boli trebuh, si zapomnimo: nobeno pretiravanje ni dobro. Zmerno in skromno, pa bo. Toda ne obtožujmo prehitro … Vsakdo od nas bi se lahko poistovetil z lisico, saj je tisto, kar je prepovedano, vedno najslajše.
Glasba predstavlja pomemben del predstave in je delo Brine Vogelnik. Skladbe, s katerimi se živali predstavijo in si Mojca Pokrajculja z njimi krajša čas, so v kreativnem dialogu s klasičnim, sodobnim in lokalnim. Še posebej se nam v srce zasidra pesmica Lahko noč, ki spremlja pravljične junake skozi celotno pravljico.
Klasična marionetna predstava, polna ubranega petja in dobre glasbe, je skoraj že pravi pravljični muzikal, ki sporoča, da smo lahko veseli takšnih prijateljev, kot so Mojca Pokrajculja in njena družbica, in ki nam, če storimo napako, z lahkoto odpustijo. Še lepše pa je, da imamo pravljice, ki o tem pripovedujejo. Zaradi teh in mnogih drugih skritih lastnosti pravljica nikoli ne bo izgubila svoje vrednosti.
