STA, 16. 10. 2014

V LGL drevi premiera predstave o smrti

V Lutkovnem gledališču Ljubljana bodo drevi premierno uprizorili predstavo Račka, Smrt in tulipan. Režijo predstave, ki tematizira smrt in ki jo je navdihnila istoimenska slikanica nemškega pisatelja in ilustratorja Wolfa Erlbrucha, je prevzel Fabrizio Montecchi. Premiera bo ob 19. uri na Šentjakobskem odru.
Foto: Miha Fras
Foto: Miha Fras
Foto: Miha Fras

Kot so zapisali v gledališču, bodo otroci v zgodbi skozi nenavadno prijateljstvo med Račko in Smrtjo, ki kljub začetni nezaupljivosti na koncu postane trdno in iskreno, spoznavali, da je tudi smrt del življenja.

Erlbruch je izvrsten ilustrator in pretanjen pisatelj, ki zna o življenjskih stvareh spregovoriti z lahkotnostjo, humorjem in velikim darom za jedrnatost. O tem razločno priča njegov pristop k temi smrti: če se smrti nočeš bati, se moraš z njo spoprijateljiti. To izpelje v pripovedi o nenavadnem razmerju, v katero postavi Račko in Smrt in v katerem se nezaupljivost umakne navezanosti in se nazadnje prelevi v prijateljstvo.

Erlbruch ve, da je otroštvo najbolj filozofsko obdobje v življenju. V otroštvu se nenehno sprašujemo "zakaj" in zahtevamo odgovore na temeljna vprašanja, ki nam pomagajo odraščati. Pri tem so tako knjige kakor gledališče lahko otrokom v pomoč, vendar jih ne smejo navdajati s skrbmi, temveč jim morajo biti v tolažbo. Prav iz teh misli izhaja predstava, ki jo oblikujejo sence in igralki. Sence so namreč za človeka od nekdaj most med življenjem in smrtjo in po režiserjevem prepričanju najbolje poustvarjajo ohlapno vzdušje in ponazarjajo globlji pomen te zgodbe.

Predstava Račka, Smrt in tulipan, ki prikazuje, kako gre Račka skozi proces razumevanja smrti kot dela življenja, po prepričanju razvojne psihologinje Ljubice Marjanovič Umek ponuja roko različno starim otrokom in odraslim, da se angažirano pogovarjajo o tej in drugih miselno zahtevnih in čustveno neprijetnih vsebinah. Račkino razumevanje smrti je sprva zelo naivno, s Smrtjo si v pogovoru izmenjujeta prispodobe o tem, kaj bi lahko bila smrt. Pozneje je Račkina predstava o smrti vedno bolj jasna in v odnosu med Račko in Smrtjo je vse bolj prepoznano čustvo žalosti. Ko Račka umre je zadnja misel Smrti: ampak tako je življenje.

Kot poudarja Marjanovič Umek, gre za zaključek in misel, ki gledalce, še posebej otroke, ki so čustveno in socialno močno empatični do Račke, pušča vznemirjene, žalostne, zaskrbljene, in s številnimi vprašanji. Zato priporoča, da si otroci, zlasti mlajši, predstavo ogledajo v čustveno varnem okolju, denimo skupaj z odraslim. Ob tem dodaja, da je predstava odlična podlaga za predelavo in izražanje tako pozitivnih kot negativnih čustev otrok v pogovoru z vrstniki in odraslimi, med igro ali ob likovnem izražanju.

Povezani dogodki