Čeprav je okolje Millerjevega Lova na čarovnice zgodovinsko, zgodba učinkuje izrazito sodobno, saj razkriva univerzalne mehanizme delovanja »montiranih političnih procesov« in učinkovanje ideološkega (verskega, političnega …) fanatizma. Družbene razmere so danes sicer bistveno drugačne, kot so bile v času krščanskega preganjana čarovnic oziroma leta 1953, ko je drama nastala, vendar pa so osnovni vedenjski vzorci ostali isti. Arthur Miller je večni klasik, ki izreka občo veljavno resnico o tem, kako se družba navzven sicer spreminja, navznoter (po svojih temeljnih mehanizmih) pa ne, ker je takšna pač človeška narava.

Prek Millerjeve drame (po kateri je bilo posnetih tudi več filmov) je izraz »lov na čarovnice«, ki se je udomačil v petdesetih letih 20. stoletja v ZDA (v času, ko so v Ameriki pod vodstvom senatorja Josepha McCarthyja doživljali veliko protikomunistično gonjo), prešel v splošno pogovorno rabo, kjer označuje vse oblike »montiranih procesov«, pri katerih se neka oblast želi znebiti motečih oziroma potencialno nevarnih članov družbe (praviloma na podlagi izmišljenih dokazov).

Zgodba drame Lov na čarovnice temelji na resničnih dogodkih, ki so se pripetili leta 1692 v Salemu (ameriška zvezna država Massachusetts), ko so evangeličanski puritanci oziroma krščanski fanatiki obtožili 20 žensk in moških čarovništva ter jih obesili. Vse skupaj se je začelo tako, da so se mlada dekleta v gozdu igrala nedolžno igro z jajci. Dekleta so na osnovi razbitih jajc skušala ugotoviti, kakšnega ženina bodo dobila. Starši jim takšnih iger niso dovoljevali, zato so, ko so jih zasačili, zaigrala obsedenost, za svoje stanje pa so obtožila nekaj žensk, ki v mestu že tako ali tako niso bile priljubljene. Med njimi so bile Bridget Bishop, samotarska vdova, ki ni hodila v cerkev, revna temnopolta Tituba, mestna klošarka Sarah Good idr. Nihče seveda ni podvomil o resničnosti govoric mladih najstnic. Brez pravih dokazov so bile obtožene ženske po hitrem postopku spoznane za krive. Očitno so bili sodniki že pred sojenjem prepričanih, da se je v njih utelesil hudič. Četudi bi jih priznanje rešilo muk in smrti, tega nobena ni hotela storiti. Obsojenih je bilo tudi nekaj moških, predvsem tistih, ki so branili svoje žene. Med njimi Giles Corey, ostareli kmet, ki so mu tri dni polagali kamne na prsi in ga izmučili do smrti. Sojenje je trajalo leto dni, žrtve pa so na vešalih končale med junijem in septembrom 1692. Tristo let pozneje (1992) so po nedolžnem obsojeni v Salemu dobili spominski park in kamne, na katerih so vpisane njihove zadnje besede. Leta 2001 pa so jih tudi uradno oprostili krivih obtožb. (Danes je v Salemu, v okolju, kjer je potekal zloglasni čarovniški proces, muzej čarovništva Salem Witch Museum.)

Verski fanatizem je ena najnevarnejših družbenih bolezni, ki je še zlasti grozljiva, kadar se pojavi v zaprtih (rigidno avtoritarnih) sistemih, kakršen je Salem v Millerjevi drami. Strah in negotovost (nezaupanje, sumničavost) sta najboljši pogonski gorivi vseh totalitarizmov. Prestrašeni, naivni in vraževerni, hkrati pa egoistično preračunljivi Salemčani postanejo lahek plen socialno sprevrženih in inteligentnih inkvizitorjev, ki so se fanatično poistovetili s svojo božjo misijo (ljudi odvrniti od satana in jih znova privesti v naročje boga). Tisti redki Salemčani, ki jim navkljub množični protičarovniški histeriji uspe zadržati zdravo pamet in dvomijo v obstoj hudiča, so zato v njihovih očeh dvakratno sumljivi. Po nazorih pravovernih Salemčanov in njihovega cerkvenih vodnikov je hudič živo bitje (ne samo metafizična ideja), ki deluje skozi posameznike. In tu je ključni problem: vsako človekovo dejanje, ki nekomu ni povšeči, se zaradi tega lahko spremeni oziroma tolmači kot znamenje satanske obsedenosti (podaljšek delovanja hudiča). »Drugi« postane široko razprto »projekcijsko platno«, na katerega se projicirajo vse negativnosti in slabosti tako posameznika kot družbe.

Millerjeva drama je natančen psihogram oziroma sociogram družbe, ki zabrede v popolno kolektivno paranojo in histerijo, kar posledično privede do popolnega razkroja skupnosti in »vojne vseh proti vsem«. Nenadoma nihče več nikomur ne zaupa. Vsi vsakogar sumijo in so osumljeni od vseh. Tako nastane odprt prostor za medsebojna maščevanja in osebna okoriščanja (npr. prevzem družbenega položaja, prilastitev premoženja ali prigrabitev drugih ugodnosti). Arthur Miller jasno pokaže, kaj pomeni zloraba religije oziroma politike v osebne interese, npr. v liku kmeta Putnama, ki se hoče polastiti posestev pobitih žrtev, ali najstnice Abigel, ki hoče postati Proctorjeva žena. Kot odličen dramatik idejna stremljenja svojih junakov podkrepi z globokimi instinktivnimi čustvenimi stanji (strah, spolnost, pohlep …). Miller na genialen način prikaže zares grozljivo osebnostno kombinacijo naivnosti, neizobraženosti, vraževerja, neumnosti in zlobe z vsemi njenimi socialnimi, čustvenimi in drugimi posledicami.

Izvor »salemskega delirija zla« je strah, ki je temeljna psihološka podstat večine dramskih junakov kot tudi same dramaturgije dogajanja. Čim večja je družbena histerija, lažje je najti nekoga, ki bo postal »žrtev« in tako, čeprav povsem nedolžen, prevzel nase breme greha (postal razlog za osebne in kolektivne nesreče neke skupnosti). Na ta način se družbena atmosfera lahko začasno sprosti, kolektivni strah se razprši, medosebno nezaupanje pa zmanjša.  

Kakor koli, v primeru salemske protičarovniške histerije je šlo za izredno močan učinek negativne avtosugestije, v bistvu za kolektivni negativni placebo, bolje rečeno nocebo, katerega žrtve so bili po nedolžnem obsojeni in v strašljivih mukah usmrčeni posamezniki, ki v hudiča pravzaprav sploh niso verjeli. Podobna moč negativne politične in verske (avto)sugestije se je npr. na grozljiv način odrazila v času nacizma (judovski pogromi …) in stalinizma (gulagi …), čedalje bolj nevarno in skrajnostno pa se izraža tudi danes, npr. v odnosu do migrantov in vnovičnem vzponu belega rasizma ter fašizma.     

Vsako prepričanje je neke vrste umski (miselno-čustveni) konstrukt, ki pa ustvari konkretne (realne) posledice. Nekatera prepričanja se tako globoko zarastejo v človeka, da pravzaprav postanejo njegovo telo (kar v Millerjevi drami lahko vidimo pri pastorju Haleu in guvernerjevem namestniku Danforthu); od tod tudi splošna trditev, da v nekaterih primerih človeka prej ubiješ, kot pa spremeniš njegova stališča. Da bi pravilneje razumeli družbene procese, pa tudi življenja posameznikov, si moramo zato vedno znova zastavljati temeljno vprašanje, v kaj posameznik oziroma družba verjame?, kakšna prepričanja so v ozadju nekega dejanja?

Vsaka religija oziroma sklop verskih ali drugih prepričanj, ki temelji na absolutni resnici (dogmah, aksiomih), je potencialno nevaren, saj, kadar se ga polastijo fanatiki, nujno privede do družbenih nesreč (nerešljivih spopadov in vojn med različno mislečimi in delujočimi). Ker je krščanstvo dualistična religija, ki temelji na večnem nasprotju med bogom in hudičem, spopad med dobrim in zlim poteka neprekinjeno tako v psihi posameznika kot v socialnem tkivu družbe. Da bi se lahko teokratska oziroma kakršna koli na diktaturi in enoumju temelječa družba idejno homogenizirala in postala »zdrava ter čvrsta skupnost«, se mora znebiti ljudi, ki zaradi svoje »drugačnosti« ne sodijo vanjo in jo delajo »bolno« ter »šibko«. 

Danes se za zaslombo »montiranih procesov« zoper posameznike oziroma družbene skupine najpogosteje uporabljajo lažne (sovražne) novice, ki se širijo s pomočjo sodobnih komunikacijskih orodij (internet, Twitter, Facebook …). Z njimi je mogoče posameznika ali družbeno skupino v celoti moralno razvrednotiti, pa tudi fizično onemogočiti, uničiti. V »post-faktičnem« oziroma »post-resničnostnem« svetu, v katerega smo kot civilizacija v zadnjih dveh desetletjih zabredli, lahko neka laž (povsem izmišljena zadeva), če jo dovolj vztrajno ponavljamo (z večmilijonskimi deljenji »všečkov«), zelo hitro postane resnica, ki ubija oziroma se v njenem imenu začne ubijanje. Gre za isti princip učinkovanja »laži, ki se spreminja v resnico«, na katerem temelji Millerjeva drama Lov na čarovnice. Ker pa njena zgodba poteka v arhaičnih zgodovinskih okoliščinah, se univerzalna shema »montiranih procesov« vidi še toliko bolj. Millerjeva klasična dramatika pa ima poleg tega, za razliko od k performerstvu usmerjenih in senzacionalizma željnih sodobnih medijev, tudi moč, da prikaže globinske razsežnosti moralne plemenitosti in treznost ljudi, ki so dovolj pogumni, da se upajo takšnemu početju upreti, pa čeprav to plačajo z življenjem.

Povezava: PDF gledališkega lista