Po njegovih besedah tega vozla ne znamo ali pa nočemo presekati, po drugi strani te zgodovinske teme na nek način naraščajo. V družbi se povečuje netolerantnost, nestrpnost vseh vrst. Zato se mu zdi pomembno, da o teh zgodovinskih temah spregovori mlada generacija, ki v bistvu ni imela kaj dosti z njimi.

Režiserka predstave Živa Bizovičar je povedala, da jo je zelo zanimal moment družbe in posameznika, ko človek pride do nekih radikalnih odločitev. "Zelo pogosto gre tukaj tudi za odločitev med čisto udobnejšo eksistenco ali pa med dobesedno dajanjem svojega življenja v drugi svetovni vojni. Zanimalo me je tudi, kakšen vpliv ima družba, v kateri odraščamo, na naše odločitve. Kako je težko izstopati iz nekih vzorcev, ki smo jih imeli že tekom odraščanja ali pa kako je težko se odcepiti od prijateljev, ki so te spremljali celo življenje," je izpostavila režiserka.

Vprašanje, ki jo zelo zanima, je, kaj se zgodi z umetnostjo mladega človeka. Kako se tehta in meri po njegovi smrti oziroma kako njegovo družbeno udejstvovanje vpliva na dojemanje njegove poezije ali pa katere koli umetnosti.

Dramaturg Nik Žnidaršič je v gledališkem listu zapisal, da dogodke v predstavi sopostavljajo, spremljajo zgodbi dveh fantov, Kajuha in neimenovanega mladeniča, ki poskušata najti svojo pot, s katero ne bi izdala samih sebe, v vrtincu vojne.

"Meče ju naokoli, zaljubljata se, trpita, zapuščata družino in jo pogrešata, se sprašujeta, ali bo njuna družina po vojni sploh še obstajala. Rekonstruirati dogodke na gledališkem odru je nemogoče, četudi predpostavljamo, da je rekonstrukcija tako obširnih dogodkov sploh mogoča. Hkrati je rekonstrukcija nepotrebna, njena posledica je le fascinacija, s katero ničesar ne dosežemo," je povedal Žnidaršič.

Dodal je, da je mogoče uprizarjati le fragmente, utrinke presečnih tirnic življenj. Zgodbi je treba v te fragmente razsekati, pričevanja pomešati, iz njih ustvariti polifonijo glasov, ki odmevajo iz preteklosti, fragmente pa potem montirati, razdeliti na poglavja in stalno opozarjati, da gre za zgodbi. "Da gre za zgodbi, ki sta se resnično zgodili nedaleč od tod, za kruti in nesrečni zgodbi, a kljub temu za zgodbi, ki sta že minili, za njima pa ostajajo le rane," je zapisal Žnidaršič.

V predstavi igrajo Jagoda, Damjan M. Trbovc, Lovro Zafred, Mojka Končar, Mario Dragojević in Miranda Trnjanin.

Avtorja koncepta sta Živa Bizovičar in Žnidaršič, scenografka Nika Curk, kostumografka Nina Čehovin, avtor glasbe Luka Ipavec, oblikovalec svetlobe Bor Ravbar in lektorica Živa Čebulj.