Kot je na novinarski konferenci uvodoma razmišljal Golob, bo tokratna predstava bolj nagovorila mlajši del občinstva, Varja Hrvatin pa ga je dopolnila, da jo bodo verjetno mlajši spremljali skozi prizmo tehnološke izkušnje, medtem ko bo starejšim zanimiva iz psihološko-sociološkega vidika odtujenosti današnjega človeka.
Poudarila je, da je predstava avtorska ter da se pod njo kot avtorji podpisujejo tako igralca Maša Grošelj in Aljoša Koltak kot Anja Romih, sicer scenografka in oblikovalka, kostumografka Lea Culetto, avtor razvoja aplikacije Jurij Smrke, avtor glasbene in tehnične zasnove Jure Anžiček, koreograf Sebastijan Geč in lektorica Živa Čebulj.
Predstava je postavljena v čas informacij, podob in spleta, kjer lahko posameznik vse najde, naroči in kupi, v virtualnem svetu se lahko celo poveže z drugimi. Obenem pa je ta svet podoben reality in game šovom, v katerih lahko posameznik kaj kmalu postane žrtev manipulacij ter tako degradidiran in dehumaniziran, je pojasnila Varja Hrvatin.
Format resničnostnih šovov so želeli prenesti v gledališki prostor, v katerem se igralca sicer na vse moči trudita, da bi iz njega izstopila. Pomembno vlogo pri predstavi - podobno kot pri resničnostnih šovih - imajo tudi gledalci, ki lahko prek aplikacije na telefonu sooblikujejo oz. spreminjajo potek dogajanja na odru.
Avtorica koncepta je opozorila še na specifičnost teksta, ki se po njenih besedah "odvija samo v vprašalnicah", kar je zelo zahtevna naloga za igralca, ter na posebnost "estetike", s katero so želeli poudariti konstrukt realnosti, in sicer s kričečimi barvami, vzorci in podobami, ki so v funkciji zakrivanja dejanskega stanja in odtujenosti človeka od samega sebe in drugih.
Na to po besedah koreografa Geča opozarja tudi koreografija, ki želi prek giba predstaviti to "pop, fake industrijo". Ta se v realnosti kaže denimo po klubih, kjer ljudje danes plešejo sami in ne več v parih kot so nekoč, je razmišljal Geč.
Po mnenju Žive Čebulj je Ikigai tudi gledališko-lektorsko zanimiv projekt, saj je besedilo nastajalo spontano in sproti. Nakazuje pa na več ravni jezika, od napihnjene ekstravagantnosti do njegove izpraznjenosti; vprašalnice pa kažejo na nezmožnost odgovoriti si na bistvena vprašanja ter na negotovost, v kateri živimo, je povedala.