Predstava je plod sodelovanja Drame SNG Maribor, Burgtheatra Dunaj, Jugoslovenskega dramskega pozorišta Beograd in CD. Kot so sporočili iz CD, koprodukcija ni nastala zaradi naključnih povezav, ampak je logična posledica vsebine romana, saj je pet pripovedovalcev, ki v romanu govorijo pretresljivo zgodbo Veronike Zarnik, namreč različnih narodnosti.

Režiser in avtor odrske priredbe Pipan si je zamislil scensko balado v treh slikah, v kateri vsak od pripovedovalcev odstira Veronikino usodo z njegove oziroma njene perspektive. Tako srbski oficir Stevan, Veronikin ljubimec, njena dementna mati, nemški zdravnik, hišna gospodinja Joži in ostareli partizan Jeranek odvijejo zamotan klobčič ljubezni, ljubosumja, poguma, pa tudi krutosti, izdaje, vsega človeškega.

"Roman je kratek, silovit, nepozaben. Je suverena mojstrovina veterana književnosti, ki je izrazito literarno delo z izjemnim uprizoritvenim potencialom," so zapisali v CD.

Kot so dodali, Pipanova adaptacija ohranja kronološko razdrobljenost, a se nasloni na dele romana, ki so situacijsko najbolj bogati in zanimivi. "Gre za sodobni, poetični realizem, kjer se leta izkušenj zrcalijo v umirjeni, dostojanstveni režijski poetiki, ki odlično sovpada z zadržanim, dodelanim, izpiljenim Jančarjevim slogom."

Veroniko igra Nataša Matjašec Rošker, drugim članom mariborske Drame pa so se pridružili Milan Marić in Nebojša Ljubišić iz beograjskega gledališča, Daniel Jesch iz dunajskega Burgtheatra ter Milena Zupančič, ki je prvič sodelovala z mariborskim dramskim ansamblom.

Scenograf je bil Marko Japelj, kostumograf Leo Kulaš. Glasbo je napisal Milko Lazar, avtorica videa je Vesna Krebs, svetlobo je oblikoval Andrej Hajdinjak.

Kot so še zapisali v CD, je premiera septembra lani v Mariboru navdušila tako strokovno kot splošno javnost, zatem so predstavo novembra odigrali pred beograjskim občinstvom. V Gallusovi dvorani CD jo bodo uprizarjali do 28. januarja.

Jančar, ki velja za velikana slovenske, evropske in svetovne literature, se v svojih romanih, novelah, kratkih zgodbah in dramah dotika globokih ran Slovenije in našega širšega kulturnega prostora, tako imenovane Mitteleurope. Za roman To noč sem jo videl je prejel svojega tretjega kresnika in kresnika desetletja ter francosko nagrado za najboljšo tujo knjigo. V romanu je popisal resnično zgodbo Rada in Ksenije Hribar, ki sta pred in med drugo svetovno vojno živela na gradu Strmol.

Zanj je bil nominiran tudi za francosko nagrado femina, poljsko nagrado angelus in rusko nagrado Jasna Poljana. Kritiki so ga ob izidu ocenili za eno najboljših literarnih del o Slovencih med drugo svetovno vojno.