Jaroslav Skrušny, 23. 12. 2021

To noč sem jo videl v mariborski Drami

(List iz dnevnika)
Foto: Peter Giodani
Foto: Peter Giodani
Foto: Peter Giodani
Foto: Peter Giodani
Foto: Peter Giodani
Foto: Peter Giodani
Foto: Peter Giodani
Foto: Peter Giodani
Foto: Peter Giodani

Sreda, 1. decembra

Z Alešem pripotujeva v Maribor, se utaboriva v hostlu Fani in Rozi na Lentu ter se podava v praznično okrašeno mestno središče, kjer številne lučice po jelkah in kramarskih stojnicah ustvarjajo nekoliko slovesno, privzdignjeno vzdušje, kot nalašč, da se pripraviva na obhajilo teatrske magije, po katero sva prišla v mesto ob Dravi. Na blagajni naju čakata vstopnici, ki nama jih je že za premiero rezerviral Janez (pa sva obisk zaradi različnih razlogov kar dvakrat preložila), naposled si bova lahko – tako rekoč in situ – ogledala zdaj že domala razvpito odrsko interpretacijo Jančarjevega romana To noč sem jo videl, kakor jo je na oder mariborske Drame v koprodukciji z Jugoslovenskim dramskim pozorištem iz Beograda, dunajskim Burgtheatrom in ljubljanskim Cankarjevim domom postavil avtor dramatizacije in režiser Janez Pipan. Roman zelo dobro poznam, ob prvem izidu sem celo pisal o njem (za informativni časopis založbe Modrijan), z veliko radovednostjo in kar nekakšnim pričakujočim iniciacijskim srhom vstopam v posvečeno Talijino svetišče, da se prepustim magiji gledališke predstave. In se ne zmotim, Janez je res pripravil obred odrske čarovnije, uprizoril dionizijski ples demoničnih sil, podzavestnih vzgibov, poetičnih podob in arhetipskih prikazni, ki se kotijo in rojijo iz temnih blodnjakov in brezen Jančarjeve literarne predloge ter v svoj tragični, absurdni in neizbežni ris usodno zapletajo človeške posameznike, ujete v vrtinec vojnega brezumja in ponorele zgodovine.

Osrednja tragična hamartija se v treh stopnjevanjih zgosti med osrednjo žensko junakinjo – svojeglavo, lepoti življenja in uživanju nad njegovimi darovi predano Veroniko – in tremi moškimi predstavniki diskurza moči, oboroženih sil, ultimativne oblastniške hegemonije (oficirjem jugoslovanske vojske Stevanom Radovanovićem, nemškim oficirjem Horstom Hubmayerjem in preprostim kmetičem ter kasneje partizanom Ivanom Jerankom), ki vsak na svoj način podležejo čarom te ljubeznive, darežljivo odprte in erotično vznemirljive podeželske femme fatale in skoraj nestvarne rusalke obenem. Prav ta začaranost, skorajda uročenost z Veronikino ewige weiblichkeit, jih zaplete v nerazrešljiv vozel, privede v usoden nesporazum, ki se ne more razplesti drugače kot na skrajno tragičen – za Veroniko tudi ultimativno poguben – način. Vsi trije vojščaki so na koncu globoko ranjene, pohabljene, čustveno in miselno invalidne osebnosti (srbski kraljevi oficir svoje spodletelo razmerje doživlja kot simbolen odsev poraza na bojišču izgubljene vojne; nemški oficir svojo srčno rano neuresničenega ljubezenskega hrepenenja pestuje kot telesno poškodbo, ki jo je staknil na vzhodni fronti, kot neizbrisno znamenje níčesa, ki ga je izkusil kot nosilec podivjane sle po moči; nad ostarelim nekdanjim partizanom bodo do konca dni prhutale kreljuti pošastnega ptiča krivde, ki mu kot jastreb Prometeju dan na dan prihaja kljuvat vest), svetlobo, ki jo je v njih za hip prižgala Veronika, vestalka ljubezni, poezije, glasbe, darežljive odprtosti, dopuščanja in odpuščanja, glasnica svetosti vsakršnega življenja, bo požrla temà nasilja, sovraštva in zamere, njena ljubezenska pesem bo zamrla v gluhoti brezumne zgodovine, pogoltnila jo bosta nepredirni mrak in zamolk uničenja in smrti.

To zgodbo – na baladen način, kot neke vrste »ljudsko gledališče«, kot pravi sam – Pipan uprizarja kot mogočno bachovsko fugo s številnimi kontrapunkti, prepletajočimi se melodijskimi linijami, premolki in sinkopami, z dinamično menjavajočim se ritmom in subtilnimi variacijami na osnovno tragiško témo. Z malone eisensteinovsko montažo atrakcij sopostavlja skrajno raznorodne prizore (razigranemu veseljaškemu balkanskemu plesu in petju, ki se ob spremljavi klasičnih srbskih trobačev vzpne v bučen crescendo, sledi oster rez, v naslednjem hipu je pred nami nežna ljubezenska žalostinka, ki jo v liričnem pianu subtilno zapoje osamljena Veronika, presvetljena s sojem čudežne ljubezenske luči sredi globoke temine sveta); s prefinjenimi odrskimi znaki opozarja na motivno povezanost in razpoloženjsko kontinuiteto posameznih sekvenc, tematskih sklopov in prizorov odrskega dogajanja (kovček, na katerem sedi Veronika na zagrebškem kolodvoru, ko čaka svojega oficirskega ljubimca, da skupaj odpotujeta v Vranje, ostaja na sceni vse do konca prvega dejanja kot opomin na nestalnost, nezanesljivost, begotnost njene usode v vrtincih nemirnega časa, kot znamenje nepredvidljivosti in spontanosti vzgibov ter narekov njenega vagabundskega in hrepenečega srca); z zgovornimi, mestoma celo drastično zaostrenimi podobami prepričljivo izrisuje duhovno, kulturno obzorje in miselno pa čustveno ozadje podivjanega vojnega časa (prenašanje slike kralja Petra, pljuvanje in streljanje vanjo; ko gestapovec Wallner odpoje militantno nemško pesem Die Wacht am Rhein, pijani pesnik kot spodsekan pade na tla, nakar ga kot neuporaben rekvizit odnesó z odra – inter arma silent musae. Prav tako se mora med grmenjem topov in prepevanjem maršev, v času, ko na svetu zagospodarijo nasilje, strah in smrt, z odra zgodovine – čeprav z vsem pripadajočim meščanskim šlifom – posloviti pianist, ki je v meščanskem salonu Zarnikovih, na tem samotnem otoku miru in omike sredi pobesnelo viharnega morja zgodovine, do zadnjega ubiral note Beethovnove Mondscheinsonate); predvsem pa s skrbno premišljeno izbiro in umestitvijo glasbenih (še posebej pevskih) vložkov ustvarja ustrezno atmosfero, ki se zdaj kot leitmotiv, kot neke vrste basso continuo, kot Veronikina glasbena izkaznica, kot znamenje njene dekliške zaupnosti preliva skozi vso predstavo (popevka Tutti mi chiamano bionda v različnih verzijah), zdaj spet se pne od bobnečih vojaških koračnic (ob Wacht am Rhein in Marširala kralja Petra garda tudi Hej, brigade), prek ljudskih poskočnic (Je pa davi slamca pala), ki z mladimi in veselo razpoloženimi kosci napovedujejo novi čas, ko bodo bridko zapele kose (tu nisem mogel spregledati zlovešče aluzije na pesem o koscih in kosah iz Jančarjevega romana Drevo brez imena), dokler ne izzveni v skrajno pretresljivi intonaciji španske pesmi Počiva jezero v tihoti, ki s svojo nežno, elegično melodijo in intimno ljubezensko baladnostjo napoveduje vso tragično protislovnost in nesmiselnost dogajanja, ki se katastrofično – kot se za baladno pripoved spodobi – dopolni v zadnjem dejanju drame. Z dvojno interpretacijo te pesmi (Veronika jo tik pred svojim strašnim koncem zapoje tudi v izvirniku, kot neke vrste reminiscenco in repliko na ljubezensko žalostinko iz prvega dejanja) režiser vzpostavlja in podčrtuje dvojnost, vmesnost, begotnost in sočasnost vsega dogajanja na odru: vse se godi nekje vmes, med dnevom in nočjo, v tisti čudni jutranji uri, ko na vzhodnem nebu že vzhaja sonce, na zahodnem pa še visi lunin krajec, med budnostjo in sanjami, med ljubeznijo in mržnjo, med intimno človeško zgodbo in bučanjem ponorele zgodovine, med dobrim in zlim, med življenjem in smrtjo …

Mislim, da je prav z vztrajanjem pri tej dvojnosti, večpomenskosti, dvoumnosti in večplastnosti dogajanja na odru, s poudarjenim odpiranjem nenehne ogroženosti, vprašljivosti, negotovosti in zagonetnosti posamičnih človeških življenj, bolj kot ne neprostovoljno zapletenih v vozel nedoumljive in nerazberljive usode, da je prav z vztrajanjem in razpiranjem te izvorne vmesnosti, začasnosti, prekarnosti človekove eksistence Janez Pipan vzpostavil najvišjo raven in zavezujočo pregnanco svoje mizanscenske govorice ter jo z razkošno ustvarjalno imaginacijo razprl v razsežnosti sodobne tragedije. Tragedije, ki pa mora po izkušnji nerazrešenega nacionalnega spora med zadnjo vojno žal ostati brez katarze: ne more nas za nazaj očistiti in odvezati od greha oskrunitve najsvetejšega – posameznikovega enkratnega življenja in posvečenosti njegove smrti.

*

Dobre štiri ure trajajoča predstava s sijajnimi igralskimi partijami (Milan Marić kot oficir Stevo, Milena Zupančič kot gospa Josipina, Daniel Jesch kot oficir wermachta Hubmayer, Mateja Pucko kot gospodinja Joži, Vladimir Vlaškalić kot ostareli Jeranek in kajpak Nataša Matjašec kot frfotava gozdna vila, obredna žrtev svoje darežljive erotične čarobnosti, svoje izvorne nepripadnosti tukajšnjemu svetu, Veronika) se naju je kajpak globoko dotaknila, nisva je mogla kar potisniti na dno spomina in oditi spat. Stopila sva naokrog po mariborskem centru, iščoč stojnico s pijačo, da nekoliko predebatirava, osmisliva in konsolidirava še vroče gledališke vtise. Žal je ob tej predpolnočni uri mesto že tihotno počivalo v samoti, nikjer več ni Bog držal ven roke, da bi si omočila grli. Vrnila sva se na Lent in v hostlu odkrila, da je v pritlični avli, kjer stojijo točilni pult in nekaj miz in stolov, na voljo odprt hladilnik z vinskimi buteljkami. Izbrala sva si steklenico laškega rizlinga z imenom Falot, vzela s police kozarca, sedla za mizo in v polmraku nadaljevala pogovor o vznemirljivi predstavi. Prej kot snovi za pogovor nama je zmanjkalo vina, za hip naju je obšla skušnjava, da bi si odprla še eno buteljko, a sva zapeljivega démona v sebi zatrla – ura je bila navsezadnje že skoraj ena – in se odpravila spat.

*

No, pa sem jo to noč nazadnje le videl, zapeljivo Veroniko Zarnikovo, skrivnostno,  radoživo junakinjo Dragovega romana in tragično žrtev lastne erotične zapeljivosti v Janezovi odrski postavitvi balade o nesmiselnem nesporazumu, nonsensu, kot bi rekla Veronika, ki je poškodoval tolikera življenja v vojskinem in povojskinem času pri nas, zarezal nezaceljivo rano in s Kajnovim znamenjem trajno obremenil naš kolektivni spomin. Še dolge noči bo njena presunljiva izvedba balade Počiva jezero v tihoti odmevala tudi v mojih sanjah, da se bom prebujal »v tisti skrivnostni in čudni jutranji uri med nočjo in dnevom, ko na vzhodu že vstaja sončna krogla, na zahodnem nebu pa še visi lunin krajec«, in mi bo čudno lepo in tesno pri srcu.

Daniel Jesch, Milena Zupančič, Mateja Pucko, Janez Pipan, Vladimir Vlaškalić, Nataša Matjašec, Milan Marić

Povezani dogodki

Mojca

zakaj tako odlično izpisane kritiške presoje ne morem podeliti na FB? (aplikacija še ni pripravljena!!!???) 23. 12. 2021

Tamara Matevc

Pozdravljeni gospa Mojca, trenutno tukaj res še ni gumba "Deli" zaradi urejanja izjave o zasebnosti. . Seveda pa lahko povezavo na zapis prilepite direktno v FB. 23. 12. 2021

Mojca

Hvala, spoštovana Tamara, ni mi uspelo. 23. 12. 2021