Tale uvodnik pišem z mislijo na naslednjo sezono, obenem pa z mislijo na to, da je za mano prvi mandat direktorice in pred mano novo petletno obdobje. Ko sem se pred dobrimi petimi leti odločala o tem, ali stopiti v te čevlje ali ne, so na mojo dokončno odločitev vplivale tri stvari: uresničitev dolgoletne želje, da bi vodila gledališče, podpora najbližjih in prijateljev ter zavedanje, da je v našem gledališču ekipa, s katero se da uresničiti velike cilje. Po petih letih lahko s ponosom ugotovim, da smo jih – postali smo prepoznavno gledališče odmevnih predstav (seveda se zgodi, da katera od njih ne doseže naših pričakovanj, kar je v gledališču normalno in včasih, tako kot v vsakdanjem življenju, za prizemljitev lastnega ega celo nujno), s katerimi smo si odprli vrata do festivalov, nagrad in tujine in, tako upam, tudi do vaših src.
Ob letošnjem ponovnem razpisu za direktorja sem bila v mogoče še večji dilemi kot pred petimi leti. Če me je bilo takrat strah, ali bom zmogla združiti ekipo in nadaljevati pot uspeha, prepoznavnosti in uresničevanja poslanstva, zaradi katerega je bilo gledališče ustanovljeno, pa sem se letos spopadala z drugačnimi strahovi. Prežemali so me – in me še – dvomi, ali sem se še zmožna boriti z vse večjo birokracijo, finančnimi omejitvami, zahtevami po komercializaciji programa, miriti večne strasti v gledališču in se upirati želji številnih, da bi utišali naš družbenokritični glas.
John Patrick Shanley je v predgovoru k svoji drami Dvom (uprizorili smo jo pred štirimi leti, a me njegove besede še vedno žgejo) zapisal: »Naj vas vprašam. Ste kdaj v razpravi zavzemali neko stališče tako dolgo, da vam je postalo nelagodno? Ste kdaj zagovarjali svoj način življenja, da ste bili nazadnje na robu izčrpanosti? Ste se kdaj žrtvovali za prepričanje, v katerem niste bili več povsem trdni?« In če Shanley ne bi nadaljeval: »Ravno dvom, ki ga sprva največkrat dojemamo kot slabost, spreminja. Ko človek izgubi ravnotežje, ko se opoteče, ko se težko pridobljeno znanje sesuje, je na robu rasti … Dvom zahteva več poguma kot prepričanje, pa tudi več dejavnosti. Kajti prepričanje je počivališče, dvom pa neskončen in zahteva mnogo zavzetega dela«, bi bila mogoče moja odločitev drugačna.
Tako pa – verjamem v gledališče, verjamem, da moramo v časih, ko politika pod diktatom kapitala zmanjšuje sredstva za vse tisto, kar človeka uči gledati s svojimi očmi in razmišljati s svojo glavo, še toliko bolj zavzeto odpirati prostor diskurza, predvsem pa verjamem v ekipo Prešernovega gledališča Kranj in v vas, drage obiskovalke in obiskovalci. Dokler bodo naše predstave imele vas, dotlej bodo vsi dvomi obvladljivi.
Shanley je še zapisal: »Morda si boste želeli gotovosti. Na takšne težnje glejte zviška. Moramo se naučiti živeti v polni meri negotovosti. Dokončne besede ni. To je tišina pod vsemi tistimi besedami našega časa.«
Prešernovo? Prešernovo! Brez dvoma!
Mirjam Drnovšček, direktorica