Primož Jesenko, 8. 2. 2008

Utopija, ki je uspela

Po prvem letu obstoja utopični projekt www.sigledal.org neutopično razširja svoje polje delovanja z »Repom«

Ob prvi obletnici slovenskega gledališkega portala www.sigledal.org nemara ni odveč pogledati na izkušnjo hrvaškega portala www.teatar.hr, kamor smo lahko gledališki podaniki zavidljivo pogledovali od leta 2003, ko je bil ta vzpostavljen. Vse odtlej so se (tudi na enem od brainstorming sestankov uredništva revije Maska) pojavljale zamisli o vzpostavitvi nečesa podobnega tudi na slovenskem koncu, a bolj bežno, v zamislih fantastov, ki so se ob spoznanju, kakšna količina dela in sistematike stoji za tovrstnim podvigom, raje zadržali. Da vzpostavljenje in vzdrževanje internetnega portala ni mačji kašelj, potrjuje prav usoda omenjenega hrvaškega internetnega portala, ki je poleti leta 2006 (»do nadaljnjega«) ugasnil. Sledili so očitki, zlasti ti o nesposobnosti urednice za trženje oglasnega prostora, ki naj bi portalu zagotavljal dodaten zaslužek – ker naj bi bil urednik takšnega portala ob strokovni usposobljenosti za področje gledališke umetnosti tudi strokovnjak na področju kulturnega menedžmenta in marketinga. Projekt je bil torej zasnovan marketinško in tudi razlog za ugasnjenje portala (po treh letih samo-financiranosti) ekonomske narave – če pomislimo le malo bolje, pa se zdi tovrsten pristop (pozna ga ZDA, kjer nosi vsa kultura, ki presega holivudsko produkcijo, status preužitka) zgrešen, še zlasti če se gre nadejati izgraditve temelja za portal, ki ne bo muha enodnevnica. Toda hrvaško Ministrstvo za kulturo, prvo, ki bi lahko proti temu kaj storilo, mu je – čeprav enemu najbolj obiskanih javnih servisov z množico bralcev in s sodelavci različnih profilov – odreklo podporo in ga opredelilo za nepotrebnega, čeprav je www.teatar.hr v treh letih delovanja storil za domače gledališko prizorišče več od vseh drugih medijev skupaj, kot je komentiral pisec poznejšega alternativnega portala Izza kulis. Ustanoviteljica in glavna urednica je iz finančno nevzdržnih razmer, ki so onemogočale profesionalno delovanje, in zaradi pomanjkanja moralne podpore (ki pa je ob finančnih postranske narave) naposled opustila gledališki portal, ki je med drugim vzburkal mnoge duhove v strukturi hrvaškega teatrskega prizorišča, in prešla na filmskega, ki je po profitabilnosti bliže duhu časa, razen tega pa je njegova uspešnost, ki je merljiva s številom obiskovalcev, vsaj dvakrat večja.

 

V času, ko vsaj 60% ljudi razmišlja le o tem, kaj se v dani preživetveni situaciji najbolj (s)plača – pri čemer humanistika praviloma potegne kratko – je vera v realno možnost utopije nujni predpogoj za uresničenje sleherne zamisli, ki dano stvarnost spregleduje. Prav področje delovanja v kulturi že vrsto let in vse bolj omogoča vrsto gverile, ki vsakič znova iznajdeva enačbe, kako preživeti po neprofitnem modelu (operativni nosilci zasnove www.sigledal.org so se lotili projekta ob vsakodnevnih službenih obveznostih, iz nekakšne zasebne dizajniranosti za utopijo – ki pa je naposled dokazala svoj anti-utopični značaj). Ne glede na mero naivnosti, ki jo utegne marsikdo pripisati temu.

 

www.teatar.hr je zadrževal mikavnost za čim širše občinstvo s spremljanjem aktualnih dogajanj in zagotavljanjem dobre informiranosti o stanju odrske produkcije in konfliktnosti na sceni. Pristopa, ki bi že v začetku zastavil kompleksno trojnost aspiracij (spletni časopis nacionalnega gledališča – enciklopedija nacionalnega teatra – perspektivni razvoj spletnega letopisa) v tem ni bilo. Drugače www.sigledal.org, ki po prvem letu obstoja razširja svoje polje delovanja z »Repom«, spletno inačico letopisa, ki ga Slovenski gledališki muzej sicer izdaja v letni periodični publikaciji in velja za obvezen vir podatkov o gledališki ustvarjalnosti na Slovenskem z uporabno in hkrati napol znanstveno težo, umaknjeno od rumenega fokusa. Slovensko gledališče glede na svoj modus operandi terja medijski prostor kot www.sigledal.org, ne glede na starosvetne pomisleke ob internetnem mediju, za katerim naj bi ostalo manj od tega, kar je mogoče ujeti med knjižne platnice. Troedinemu jedru portala (Samo Strelec, Tamara in Gregor Matevc) je uspelo zbrati ob sebi strokovno podprte mlade sodelavce s kultivirano ravnijo diskurza o teatru, ki so za delovanje bistvena sila. Portal dopušča tudi korektorske intervencije s strani spletnih obiskovalcev, pred katerimi naj bi eventualni lapsusi in bele lise izgubili moč. Odveč bi se bilo slepiti, da portal zlepa ne more zgrmeti v vodo, zato si je želeti ohranjenja navezave na ekipo njegovih izvornih spodbujevalcev, posameznikov z vizijo, ki so se uspešno povezali s Slovenskim gledališkim muzejem, a se lahko ob predaji SiGledal v roke druge institucije (denimo Ministrstvu za kulturo) opečejo, če nad projektom ne bo bdelo ostro usmerjevalsko oko. Veliko nedorečenosti je ostalo, pionirstvo te sorte razpre z vsakim korakom novo belo liso. Več kot očitno to ni trenutek, ki bi dopuščal gledališki srenji (ob že obstoječi navzočnosti posameznih teatrov v virtualnem polju world wide weba) kakršno koli kapricioznost. Na tej točki gre še vedno za projekt, ki preverja zmožnost nekapitalskih stremenj sredi trdega kapitalizma – in s svojim zaletom dokazuje, da kapital le ni tako vsemogočen določevalec, kot se utegne zdeti.

SiGledal

Primož Jesenko, SLOGI, 1. 10. 2019
Ob 80-letnici Dušana Jovanovića
Primož Jesenko, 5. 9. 2009
The Theatre of Socìetas Raffaello Sanzio