Pričujoči izbor predstavlja manj številne uprizoritvene presežke. Ob končani sezoni ni mogoče spregledati, da je del ustvarjalcev umanjkal. Odrska produkcija, ki nastaja zunaj gledaliških hiš, je (tudi, a ne le zaradi finančne podhranjenosti) zdesetkana. Razen tega je opaziti paradoks, da si predstave izrazitih avtorjev (nekaj jih je uvrščenih v spremljevalni program) lahko privoščijo zelo omejeno postprodukcijo.

To odpira več vprašanj, nenazadnje tudi o možnosti oblikovanja mladih režiserjev kot razvijajočih se avtorjev. Kot bi bila pot do uspeha vezana na spremenljivke, ki nas presegajo. Osrednja veljavna pot se zdi bližnjica, cilj pa takojšnje ustvarjenje imena. Avtorjev, ki bi se oblikovali dlje in temeljito, tako rekoč ni opaziti ali so v strogi manjšini. Dejstvo, ki nemara združuje vse našteto, pa je, da živimo v vse bolj storilnostni družbi, ki zaradi kontinuiranega hlepenja po presežkih in po produkciji pozablja na lastno vsebino. Vprašanje, koga bo to na dolgi rok najbolj prizadelo, ostaja odprto.

V tekmovalni spored 48. Borštnikovega srečanja je uvrščenih deset predstav petih gledaliških institucij in enega neodvisnega producenta. Izbor odbira predstave, ki tudi s svojimi posameznimi nepopolnostmi govorijo zavezujoče zgodbe. Po vsebini ti projekti stremijo k odkritju boljšega sveta. To artikulirajo z resnično ostrino, a pri tem ne ostajajo le na površju refleksije človeške in družbene eksistence. Med njimi je tudi predstava o korespondiranju današnjega časa s preteklim, a časi seveda ne sovpadajo v ničemer več, ostaline preteklosti ostajajo zaprte v vitrinah, medtem ko jih spektakelsko zvezdništvo, ki je v trendu, ni zmožno misliti. Tudi v tem bi lahko našli razlago za zagatno situacijo, v kateri se je znašlo slovensko gledališko prizorišče.

V takšnih razmerah je po premišljenosti izstopala umetniška smer, ki jo je v ljubljanski Drami SNG začrtal Eduard Miler. Poantiran in zaokrožen repertoar, ki je bil vezan le na omejeno obdobje »vršenja dolžnosti«, je po svoji celovitosti spomnil na visoko učinkovite sezone Janeza Pipana v devetdesetih letih. Zadnjih sedem let je Dramo SNG Maribor domišljeno usmerjal Vili Ravnjak. Ključnost instituta umetniškega vodje je jasno razpoznavna.

Lanska gledališka produkcija ne pritrjuje tezi, da imamo Slovenci problem z ubesedovanjem samega sebe. Svoj obraz v zrcalu vidimo, odzivanja na aktualno družbeno situacijo in na položaj umetnika v njej ne manjka. Kaj je gledališče, zakaj je pomembno, s kakšnim namenom uprizarjati? S katerimi avtorji in deli se je mogoče osmisliti. Kakšna je družbena vloga gledališke umetnosti v današnji Sloveniji. Kakšen je sploh vpliv idej o umetnosti v družbi na razvoj našega gledališča. To so najbolj izrazita vprašanja, s katerimi se je v pretekli sezoni ukvarjalo slovensko gledališče, to so teme, ki jih je odpiralo.