Zgodba v navezavi na prostor. Ob zaključku 13. Praškega kvadrienala scenskega oblikovanja in prostora

V svojem izhodišču je želel preseči razstavljanje fotografske dokumentacije predstav z vizualnimi postavitvami oziroma z instalacijami v različnih prostorih. Kot pove Sodja Zupanc Lotker, umetniška direktorica Praškega kvadrienala, letošnja izdaja manifestacije, ki v naslavljanju umetnostnih in kuratorskih praks preči meje med arhitekturo, uprizoritvenimi in vizualnimi umetnostmi, tudi prostorsko preizkuša novo obliko vpetosti v mesto in se odvija v historičnem središču Prage, tokrat se predstavlja 78 držav na 45 lokacijah. Ob nacionalnih predstavitvah se je zgodilo več kot 600 dogodkov: diskusij in okroglih miz, razstav in predavanj, delavnica za otroke, javna vodstva, intervencije in predstave na prostem. Od umetnikov so bila v Pragi imena kot Robert Lepage, Julia Taymor, Robert Wilson, Jerzy Gurawski, Kirsten Dehlholm in še mnogi drugi. Londonski Victoria & Albert Museum predstavlja multimedijsko instalacijo o festivalu v Glastonburyju, ki je bil prvič leta 1970 in govori o prvotnih idealih festivala in njihovem razvoju, kar je ob interakciji glasbe–vremena–politike (kot pokažejo izbor izvirnih posnetkov) določil tudi »univerzalni« človeški element nezaupanja in destruktivne skepse do vsega novega, na videz tujega.

Realne potrebe, ki ostajajo vezane na predstave o idealni organiziranosti družbe, so del vsakdana. Skupni nivo vseh zgodb je prepuščenost okolju, ki ga povzame tudi razmeroma splošna triada »glasba–vreme–politika«.

Barbara Novakovič Kolenc, kuratorica letošnje slovenske udeležbe v okviru osrednje sekcije Dežele in regije, je pri snovanju instalacije z naslovom Razširjen prostor vs. stisnjen prostor izhajala iz avtorskih prispevkov umetnikov Mete Grgurevič v sodelovanju z JAŠO (oblikovanje prostora v baletni predstavi Tristan in Izolda; SNG Opera in balet Ljubljana, 2014) in Ane Savić Gecan (kostumografija v gledališki predstavi Še vedno vihar; SNG Drama Ljubljana in Slovensko stalno gledališče Trst, 2013).

Barbara Novakovič Kolenc je že z izborom umetnikov presegla ustaljeni vzorec, novum slovenske instalacije pa je še drugje: Meta Grgurevič, Jaša in Ana Savić Gecan so ustvarili zvočno instalacijo, v kateri so nadeli svojim stvaritvam novo življenje s tem, da so redefinirali objekt postavitve. Video posnetek sestoji iz dveh gibljivih slik in sprva zajame pogled baletnega plesalca v okolju Tristana in Izolde, nato pa so na istem mestu predstavljeni odlomki iz predstave Še vedno vihar. Tako gre za preplet fotografij portretov–detajlov z gibljivimi slikami. V prostoru se nahaja tudi steklenička z ljubezenskim napojem, ki kot objekt pomeni novo življenje scenografije v prostoru likovnega. Pričamo poslednjim trenutkom Tristana in Izolde. Drugo obliko sobivanja implicira pomen kostumov Ane Savić Gecan v kubusu iz prosojnega materiala, ki doživi modifikacijo: kosi blaga, ki jih na posnetku nosijo igralci v izbranih prizorih predstave Še vedno vihar, izgubijo svojo prvotno funkcijo, gledalec se lahko na objekt usede.

Pomen udeležbe na PQ

Tiha nevihta, projekt slovenske študentske sekcije, je postavil bivanjsko situacijo, ki jo določa element nenadzorovane klavstrofobije, v interier jeklenih panelov, ki terjajo nenehno prilagajanje in navdajajo s tesnobo.

Čar letošnjega kvadrienala je v kvantiteti (udeleženih držav in segmentiranega programa), kot tudi v impozantni kulisi prizorišč, ki jih naseljuje. V hudi ekonomski, politični, imigracijski krizi gledališče namreč ne živi v paralelni stvarnosti, ki bi ustvarjala svoje poetične vizije sveta. Vtis naprezanja umanjka in nagovori občinstvo s subtilno večznačnostjo sporočila, ki »niha« v prvi vrsti skupaj s specifikami neposrednega družbenega prostora.

Praški kvadrienale ne spodbuja dostopanja h gledališču izključno skozi tekst, pač pa skozi zgodbo v navezavi na prostor. Natanko to srečanje omogoča tudi interferiranje s študenti dramaturgije, ki lahko tako vidijo več celote. V tem se zdi povod za dejstvo, da je pobudo Slovenskega gledališkega inštituta (SLOGI) po organiziranju Študentske sekcije z odprtimi rokami prijela Fakulteta za arhitekturo Univerze v Ljubljani, šola, iz katere sta navsezadnje izšla tako Mile Korun kot Meta Hočevar.

Slovenija na Praških kvadrienalih

Praški kvadrienale, ki je bil ustanovljen 1967, istega leta kot beograjski Bitef, sodi po obsegu med večje specializirane festivalske dogodke odrskega oblikovanja in prostora v ožjem pomenu besede. Slovenija je prvič sodelovala kot samostojna država leta 1995, na 8. Praškem kvadrienalu gledališke kostumografije in scenografije. Takrat nas je s postavitvijo Slovenska scenografija: 1991–1994 zastopala scenografka in režiserka Meta Hočevar. Leta 1999 je Barbara Stupica predstavila vrsto scenografov, aktivnih v Sloveniji, vključno z inspirativnimi predstavniki generacije v nastajanju – in izbirala iz nabora tistih, ki so se prijavili na javni razpis. Leta 2003 je organizacijo udeležbe (od Društva oblikovalcev Slovenije) prevzel Slovenski gledališki muzej (predhodnik SLOGI) pod vodstvom Iva Svetine. Skulpturalno zastavljeni scensko kostumski artefakt iz opernega oratorija Oedipus Rex Igorja Stravinskega (SNG Opera in balet Ljubljana, 1998) je zasnoval Alan Hranitelj, struktura je vzbudila veliko pozornost, ne le zaradi zelo dobre lokacije na razstavišču. Predstavitev Igra prostorov/Play of Spaces Mete Hočevar leta 2007 se je navezovala na pregledno razstavo Hočevarjeve Prostori igre 1972–2005 v Mestni galeriji. Leta 2011 je Tomaž Toporišič izbral umetnike Dunjo Zupančič, Miho Turšiča in Emo Kugler, v sekcijo Extreme Costume pa je češka kustosinja Simona Rybakova uvrstila kostum Belinde Radulović iz predstave Potovanje v Rim Drame SNG Maribor (premiera: 9. 10. 2009).