Svojo pozornost sem poskušal usmeriti na gledališko produkcijo kot na polje premikov, zato sem poskušal v tekmovalni in v spremljevalni spored 47. Festivala Borštnikovo srečanje uvrstiti predstave iz širokega žanrskega prostora, ki vsebuje vse, kar 'je', pa čeprav na način, ki nemara še 'bo'. Kot selektorja me je razveselilo, da so uradne prijave v festivalski program pritegnile tudi producente, ki se pred desetletjem niso videli med pretendenti za uvrstitev na Borštnikovo srečanje – saj to kaže, da se je podoba festivalske selekcije kot togega slonokoščenega stolpa razrahljala.

Ogled 105 predstav po prizoriščih v Sloveniji dopušča sklep o zadovoljivi kontinuiteti slovenskega gledališča. V okviru obstoječih institucij se produkcija ne zdi ogrožena, čeprav je premišljenost repertoarnega vodenja mestoma nedosledna.

V tekmovalni izbor sem uvrstil 12 predstav, med njimi dve praizvedbi domačih dramskih besedil. V spremljanju in ogledovanju predstav predvsem nisem hotel česa izpustiti, zato se je krog ogledanih uprizoritev razširil, v izboru pa se je znašla tudi predstava v angleškem jeziku. Za tem je bila predvsem želja po zajetju čim bolj celovite slike uprizoritvenega polja v Sloveniji, ki bi preseglo formalne kategorije mišljenja o gledališču, in sicer z mislijo na njegov učinek.

V splošnem bi lahko za program rekli, da rase iz roba med domom in tujino, in poskuša izmenjevanje ustvarjalnih silnic in dialoško oplajanje v drugem razumeti kot vrednoto.

Aktualna gledališka generacija doživlja svet širše. Danes so na mestu dela s kritično ostjo, tako je videti funkcija umetnosti tu in zdaj, pri čemer žargon izjavljanja ni vselej poenostavljeno neposreden. Trenutna odrska produkcija v Sloveniji omogoča refleksijo dogajanj na družbenem in na umetnostnem prizorišču, četudi pri tem ne gre vselej do konca in je s prepričljivostjo njenega odzvanjanja mestoma križ. Predlagane uprizoritve ne poskušajo nujno razviti vizije za prihodnost, zato pa v danem trenutku razvijajo svoj občutek za tok zgodovine in beležijo njene simptome.

Predstavam, uvrščenim na letošnji festival, gre bolj kot za zgodbe o posameznikih, za moč gledališkega izraza.

Tako tudi izbor sledi merilu in meri izkazane odrske učinkovitosti, ki jo začuti naslovnik, ko je udeležen v gledališkem dogodku. Prav v tem je mogoče čutiti eno od težav trenutne gledališke produkcije, specifično nedokončanost, ki bi lahko šla v posredovanju svoje misli še dlje.    

Sicer je za nami leto pretresov, ko smo s komaj kakšnim vtisom opeharjenosti med Slovenci izgubili Ministrstvo za kulturo. Poteza priča o ignoranci do simbolne vrednosti kulture in njene družbene vloge. Pri čemer pa odzivi oblasti zaenkrat potrjujejo, da utemeljeni upor še ne doseže spremembe.

Predložena bera predstav s svojo sodobnostjo, razvitostjo in kompleksnostjo še utrjuje vtis, da gledališki medij na Slovenskem ni v povojih. To pa kljub temu, da utegnejo kadrovske rošade s političnim predznakom pustiti globlje posledice na gledaliških okoljih, kot bi si utegnili misliti.

Uprizoritvena kakovost pa ni značilna le za predstave v tekmovalnem programu. Spremljevalni program se želi do neke mere ogniti zagatni situaciji z mladimi režiserji v sodobnem slovenskem gledališču. Predstavlja že profilirane avtorje, estetike v pospešenem oblikovanju in predstave, ki s svojimi potezami naslavljajo tudi mlado generacijo, ki jo je potrebno motivirati za gledališče.

Tako predstave, uvrščene v tekmovalni program, kot tiste v spremljevalni sekciji pa razumejo kot svoj domicil in pogonski element eksperiment, v (zavestni ali nezavedni) želji po preseženju že videnega in že okušenega. V temelju eksperimentalna intenca je ves čas tu, kot jedro umetniške kreacije, brez katerega si umetnosti kratko malo ni mogoče zamisliti. A tudi eksperiment mora biti izpeljan dobro.