Uroš Hočevar: Estetika reportažne fotografije

Slednje zanj predstavljajo edinstveno zgostitev časa in kulminacijo ustvarjalne energije ustvarjalca, ki je zavestno pritisnil na sprožilec fotoaparata v natančno določenem “odločilnem trenutku”, kar je popolno nasprotje digitalnim fotografskim navedkom ali fotografijam mučenja iz Abu Graiba. V knjigi avtor popisuje in hkrati reflektira zgodovinsko evolucijo reportažne fotografije od njene izvorne razpetosti med brezčasnostjo umetnosti do dokumentarnega lovljenja trenutka v dvajsetih letih 20. stoleja, pa vse do današnje vpetosti v množične medije, ki ji neizogibno podeljujejo politično dimenzijo in odpirajo vprašanja o režimih gledanja.

»Ko rečemo, da je nekaj estetsko, in da ima nekaj, na primer reportažna fotografija, svojo estetiko, merimo dejansko na to, da ponuja možnost nekonceptualnega in nelogičnega spoznanja, kjer popolnost spoznanja pomeni čutno-zaznavno izpolnjenost s posamičnim in posebnim. To je prav tisto, kar so ljudje v fotografiji hitro prepoznali, čeprav jim je bila servirana kot pripomoček, ki bo služil znanstvenim namenom in s tem napredku konceptualne, znanstvene resnice, morda pa slikarjem še za to, da jim ne bo treba trpeti v plenerističnem izpostavljanju vremenu in okolju, ali pa siliti modele, da sedijo pri miru ure in ure, ko zadostuje le trenutek posnetka, pa smo jih zadeli, kot se reče, da jih kap ne bi mogla bolje. Fotografija je namesto vloge kapi, ki zamrzne življenje v predsmrtno masko, hitro in gladko postala reportaža, dokument in obeležje življenja, pa znak njegove minljivosti in negotovosti.«
(iz spremne besede Leva Krefta)