Rosanda Sajko se je rodila leta 1930. Sprva je delala kot povezovalka radijskih oddaj za otroke, kmalu pa sta jo režiser Mirč Kragelj in urednik Tone Sojar povabila med radijske režiserje. Leta 1960 je nase opozorila s štiridelno radijsko nanizanko o medvedku Puju. Leto pozneje je prejela nagrado na festivalu radijske igre v Novem Sadu za otroške radijske igre Modra vrtnica za princesko. Leta 1973 je prejela nagrado Prešernovega sklada.
Posebno mesto v njenem opusu ima Puntarjev ciklus. Z ustvarjalno ekipo (v njej so sodelovali dramaturginja, prevajalka in režiserka Djurdja Flere, mladinski pesnik in pisec lutkovnih in radijskih iger Frane Puntar, skladatelj Urban Koder ter režiserka in tonska mojstrica Metka Rojc) ter številnimi igralci vseh generacij je ustvarila model nove radiofonske oblike, ki je prerasla iz t. i. slepega gledališča v samostojno ustvarjalno umetniško zvrst. S Puntarjevim ciklusom je Rosanda Sajko prodrla v širši jugoslovanski in tudi evropski prostor ter zanj osvojila številna priznanja in nagrade.
Radijsko igro na Slovenskem je močno zaznamovala tudi s teoretičnim delom. Njena knjiga Poetičnost zvoka: ustvarjalne možnosti radijske igre za otroke iz leta 2006 velja za eno temeljnih študij umetniške radiofonije.
Združenje dramskih umetnikov Slovenije (ZDUS) ji je leta 2021 za obsežen in avtorsko prepoznaven opus radijskih iger ter za razvoj radiofonske umetnosti na Slovenskem s poudarkom na radijski igri za otroke podelilo nagrado zlati glas za življenjsko delo. Za svoje delo prejela tudi več drugih slovenskih, jugoslovanskih in mednarodnih nagrad.
Rosanda Sajko je bila poročena z režiserjem in scenografom Miletom Korunom, njuna hči je pesnica Barbara Korun. Poslovila se je 31. maja.